Pred virusom je nogometaše ustavila le druga svetovna vojna

Na 21 svetovnih prvenstvih (od krstnega leta 1930) in 15 evropskih prvenstvih (od leta 1960) so se doslej pomerile nogometne reprezentance, do letošnjega eura pa jih je le dvakrat ustavila zlovešča sila. Mundiala v letih 1942 in 1946 so odpovedali zaradi druge svetovne vojne, ki je zahtevala življenja treh odstotkov celotnega takratnega življa na zemeljski obli.

Za organizacijo SP 1942, četrtega po vrsti, se je potegovala prav država, odgovorna za večino zla na bojiščih in med civilnim prebivalstvom. Nemčija, tretja na prvenstvu leta 1934, je uradno vložila kandidaturo že 13. avgusta 1936 na kongresu svetovne nogometne zveze FIFA v Berlinu, tri leta pozneje se je prijavila še Brazilija, bronasta na mundialu 1938. Toda kmalu je bilo jasno, da se bo tudi nogomet moral podrediti tragediji, ki je postopoma zajela vse. Svetovna prvenstva so zastala za dolgih 12 let, vojna je prekinila tudi niz še ene agresorke. Italija je leta 1934 osvojila naslov svetovne prvakinje na domačih tleh, potem ko je v finalu SP premagala Češkoslovaško z 2:1 po podaljšku, štiri leta pozneje pa je ubranila naslov z odločilno zmago nad Madžarsko s 4:2.

»Prvenstvo« v Argentini brez gostiteljev

Po dveh zaporednih mundialih v Evropi so južnoameriške zveze vztrajale, da mora biti naslednji pri njih, toliko bolj, ker je drugi kandidat stopnjeval najrazličnejše nasilne oblike svoje nacistične ideologije. In ko so nemške sile septembra 1939 napadle Poljsko, so morali SP odpovedati. Po nekaterih, v glavnem nezanesljivih virih, so leta 1942 pripravili le neuraden mundial v Patagoniji na argentinskem ozemlju, ki se ga ni udeležila niti domača reprezentanca, ki je na prvih 20 južnoameriških prvenstvih (do leta 1947) devetkrat osvojila prvo mesto in osemkrat drugo.

Nastopilo naj bi 12 selekcij nekdanjih nogometašev in emigrantov z zelo pisanim poreklom, med njimi poljska, nemška, italijanska, brazilska, angleška, sovjetska, urugvajska, španska in francoska, a tudi moštvo indijanskega plemena Mapuche, ki naj bi v finalu ugnalo Nemčijo z 2:1. Prvenstva ne moremo zaslediti v uradnih virih in tudi za FIFA se ni nikoli zgodilo, je pa italijanski režiser Lorenzo Gazella leta 2011 objavil dokumentarec Pozabljeno prvenstvo, v katerem se pojavijo udeleženci tega dogodka. »Četudi je tekmovanje v Patagoniji zgolj legenda, je pomembno poglavje za nogomet,« je v njem poudaril nekdanji predsednik FIFA Joao Havelange.


 

Po porazu na fronto

»Neuradno SP« je septembra 1942 gostila tudi Nemčija, ki je po zmagah nad Madžarsko, Bolgarijo in Romunijo izgubila v finalu s Švedsko z 2:3 pred 98.000 gledalci v Berlinu, mesec dni pozneje pa je že razpustila reprezentanco in nogometaše poslala na fronto. Švedi so medtem ohranili nevtralno držo do konca vojne, najbolj okoreli zagovorniki dogodkov pa vztrajajo, da je imel berlinski uspeh zanje težo naslova svetovnega prvaka, ki so se mu uradno najbolj približali leta 1958 na domačem SP; v finalu so klonili proti Braziliji z 2:5.

Po koncu druge svetovne vojne so v hipu oživile pobude za vrnitev na nogometna igrišča, toda časa za pripravo SP 1946 je bilo premalo. Reprezentance in navijači so lahko leta 1950 znova uživali v Braziliji, ki se je edina potegovala za organizacijo tekmovanja brez izobčene Nemčije in tudi brez Argentine, ki se je odpovedala SP zaradi spora z brazilsko zvezo. Naslov prvaka je osvojil Urugvaj, najuspešnejši v zaključnem krogu najboljše četverice, v katerem so nastopile še Brazilija, Švedska in Španija. Prvič in zadnjič po ligaškem sistemu in po načelu vsak z vsakim.

Zmagovalci so se ponosno vrnili domov s pokalom Julesa Rimeta, ki je čudežno preživel krvavo vihro. Da bi ga obvaroval pred Nemci, ga je takratni podpredsednik FIFA in prvi mož italijanske zveze Ottorino Barassi odnesel iz rimske banke domov in shranil kar pod posteljo v škatli za čevlje. Tam je varno ostal do konca vojne, čeprav so po kapitulaciji Italije nacisti temeljito preiskali njegovo hišo od vrha do tal. Neuspešno so končali še en lov za izgubljenim zakladom.