Nogomet kot politika: inflacija lažnih princev

Kakršen fuzbal, takšna država. Ali obratno. Povezava še zdaleč ni izmišljena, velja in je uporabna tudi v mnogo bolj urejenih sistemih, kot sta najbolj priljubljena in razširjena športna panoga ali organizirana politična skupnost ...

Aktualna nogometna in politična realnost sta si zelo, zelo blizu, pri čemer se ne morem izogniti občutku, da je na pohodu prava inflacija lažnih princev. Da jih že dolgo ni bilo toliko, kot jih je zdaj. Saj veste, od kod izvirajo in kako so se usposobili. Zgodovina jih omenja kot sinove obubožanih črnogorskih princev, ki so po evropskih dvorih z zvijačami dvigovali svoj status in zavajali princese ter jih poročali. Tudi naši lažni princi kraljujejo, nekateri so prišli zelo, zelo daleč, predaleč. Nogometni so se razbohotili kot še nikoli doslej, videti in slišati jih je mogoče vsepovsod, čeprav so njihovi učinki tako rekoč jasno merljivi in ne skrivajo njihovih (ne)sposobnosti in potencialov.

Nogometni razvoj narekujejo vsakodnevni procesi, in ne zgolj nekakšni dolgoročni projekti, ki sicer so nujna podlaga za kolikor toliko upanja, da bo seme nekoč le vzklilo. Veliko uspeha, in ne izključno rezultatskega, je odvisnega tudi od pragmatičnih potez posameznikov in vodstev, sreče, ampak brez generalne strategije vendarle ni mogoče upati na čudeže. Še posebej ne na nogometne, ki na koncu vedno imajo neki odločilen faktor.

Slovenski nogomet v tem desetletju niha med reprezentančnim nazadovanjem in klubskimi, predvsem mariborskimi podvigi v Evropi. Uspehi Maribora so debelo prikrivali realno stanje, ki ni obetavno. Deluje na sila majavih temeljih in generalno pogreša ustrezno in predvsem referenčno akcijo, po kateri bi lahko oglaševal prave vrednosti, spodbujal marljive in ne bi omogočal inflacije populistov, ki znajo vse in zmorejo vse. Zaradi njih so ogroženi in zapostavljeni tudi dobri fantje, nadarjeni in sposobni, ki jih ni malo, toda ne pridejo zraven, saj preprosto ne spadajo med visoko motivirane prebrisance in kruhoborce, ker v slovenskem nogometu ni povsem uveljavljena regularna pot razvoja.

Športni ustroj NK Maribor in skrbna selekcija, po kateri se je le redkim lenuhom z nekaj več talenta ali značajsko neprimernih posrečilo prelisičiti trenerja ali športnega direktorja, sta bila temelj mariborskih uspehov. Veliko je bilo tudi napačnih ocen in potez, ampak lažnim princem ni bilo prizaneseno. Toda zdrava vijoličasta selekcija še ne pomeni, da proizvaja nogometaše reprezentančnega formata z visoko dodano vrednostjo.



Zato, hočem ali nočem, ne morem obiti Zlatka Zahovića. Zdi se, da je edini sposoben onemogočiti prevlado lažnih princev. Zato, ker ima znanje in izkušnje, ker je bil Maribor uspešen z garači, in ne z lažnimi princi. Ker v slovenskem okolju lahko s svojo neotesanostjo ali čezmernim pobalinstvom vrne udarec.

Da si nad neuspehi zdajšnje reprezentančne selekcije preveč nabrušeni vijoličasti navijači le ne bi preveč domišljali, da je Amir Dervišević (že) sposoben prevzeti vajeti reprezentančne igre ali Luka Zahović zabijati gole. Še daleč sta od teh vlog, tudi v Mariboru sta odvisna od visoko motiviranih delavcev! Bi pa lahko bila boljša izbira, kot so lažni princi.