Maribor si je vbrizgal odmerek samozavesti

Celjska šampionska pika na i pred maloštevilnimi navijači je sprožila čustven izbruh le med vijoličnimi neposrednimi proizvajalci in delom najzvestejših privržencev. Zlatko Zahović, Darko Milanič in igralci so si dali duška zaradi nečesa, kar je bilo znano že veliko prej. Razkrili so, v kakšni stiski in pod kakšnim stresom so bili večji del spomladanskega dela prvenstva, še posebej po Olimpijini ligaški zaušnici.

Maribor je pričakovani prvak, toda s splošno oceno, da je bil manj slab od raztresene in neorganizirane Olimpije. Naslov je bil malodane sklesan v pisarnah in ne na igrišču, kjer so vijolični še za razred ali dva močnejši od večnega tekmeca, kaj šele od drugih slovenskih klubov. Besede vijoličnega športnega direktorja, da je težko tekmovati z moštvom, ki svojo moč in energijo črpa le v denarju, sodijo v njegov čedalje večji nabor populističnih puhlic, ki jim običajno nasedajo le še najbolj zvesti in poslušni sledilci.



Mariborski ustroj namreč ni kdo ve kako cenejši, če sploh je po Olimpijinem zimskem znižanju stroškov, in je v razmerju že do tretjih Domžal skoraj trikrat višji. Veliko več mariborskih igralcev ima v povprečju več kot 10.000 evrov mesečne plače, kot jih imajo ljubljanski. Da Celja z najstniki v enajsterici, ki so skoraj 80 minut ustrahovali Mariborčane, ne omenjamo. Še na en pomemben vidik – pridobivanja finančnih virov – kaže opozoriti in ga Mariborčani radi obidejo: da je pokroviteljski delež podjetij z večinskim lastništvom države večji, kot je pri Olimpiji. Vsekakor pa je za oba kluba državni delež (ne nujno v denarju) krepko premajhen, da bi delovala z manj stresa. V veliki meri sta odvisna od prodaje najdragocenejših igralcev.

Nič več ujetniki pragmatizma

Če se Mariboru ne bi posrečilo v Celju, bi se v soboto v Ljudskem vrtu proti Triglavu. Ali v sredo proti Krškemu. Maribor s potrditvijo naslova res ni imel večjih skrbi, več jih je imel z okoljem, ki v njegovih spomladanskih predstavah ni videlo igre, vredne plačane vstopnice. Videlo je le pragmatično ekipa s potrebno šampionsko taktično kulturo, kar je, kot poudarja Zahović, eno od najbolj vidnih odlik moštva. Dva tedna pred zadnjim dejanjem sezone, pokalnim finalom (30. t. m. v Celju), so si vijolični vbrizgali največji možen odmerek samozavesti. Če kaj, potem je igralcem manjkalo sproščenosti, nenehoma so bili ujeti v Milaničev taktični pragmatizem, ki ni omogočal razvoja najsposobnejšim posameznikom.

 

Mura v Evropo, Gorica v dodatne kvalifikacije

Nabrušeni Domžalčani so si v tekmi brez tekmovalne vrednosti dali duška proti že zasičeni Olimpiji, ki je šele po zaostanku z 0:3 pokazala nekaj več volje. V 33. kolu so bile iz tekmovalnega zornega kota pomembnejše le tekme v Novi Gorici, Kranju in Triglavu, ki so se izšle po željah Velenjčanov, Kranjčanov in Sobočanov. so s sijajnim nizom (10 točk od 12 v zadnjih štirih tekmah) potrdili obstanek. Gorenjci bodo v zadnjih treh tekmah branili 5 točk prednosti pred Goričani, ki imajo sicer za gol boljši izkupiček v medsebojnih tekmah in tudi veliko boljši razpored. Prekmurci so iz evropske bitke izločili Kidričane in si priigrali najboljše izhodišče za zadnje tri tekme. Za nameček bi lahko v zanje velikem finalu sezone, zadnji tekmi, gostili prav neposredne tekmece za četrto mesto Celjane.