Prihranili so se za prihodnost in razdali sedanjost

S paradoksi je križ. Na primer: Petrol Olimpija ima tako zapolnjen spored, da mora vedno prihraniti košarkarje in moči za naslednjo tekmo ter se ne utegne posvetiti sedanjosti in moštvu na drugi strani igrišča. Življenje z glavo v prihodnosti ji je prineslo še 13. poraz v 14 kolih lige prvakov, s katerim je najskromnejše moštvo med vsemi 32 udeleženci tekmovanja. Češka Opava je v skupini B zbrala dve zmagi, vsi drugi več.

Lani je Olimpija dosegla štiri zmage med evropskimi tretjekategorniki in sprožila veliko razočaranje, letos so občutki še toliko bolj grenki, saj je imela na voljo podvojen proračun; resda še vedno precej prenizek celo za LP. Od popolnega »remonta« pa vsaj doslej ni bilo večje koristi, saj silna množica bolj ali manj nadarjenih igralcev in trenerjev ni imela priložnosti za pravo vadbo in opazen napredek. Nenad Miljenović je bil včeraj že 17. član stožiške »agencije«, ki se je v tej sezoni preizkusil v ligi prvakov, kar nekaj (Lorbek, Vujačić, Felton, Kralj, Marinč, Andolšek Heine, Malovčič) jih je nastopilo še na tekmah lige ABA in DP, rekonvalescent Jan Barbarič in povratnik Boban Tomić sta še pri ničli.

Slednjič ni prav nihče odigral vseh 14 tekem v LP. S 13 nastopi izstopa Aleksandar Lazić, zanimiv pa je podatek, da so kljub osmim tujcem (in štirim naturalizirancem), ki so dobili priložnost na evropski sceni, po strelskem učinku prevladovali Jan Špan (povp. 13,5) in Miha Lapornik (11,3) ter že pred 14 leti poslovenjeni Mirza Begić (10,4). Med legionarji iz tujine ima najvišje povprečje Scottie Reynolds (8,6), čeprav je v Stožice prišel naknadno, nato pa zaradi spora s trenerjem Sašo Nikitovićem moral oditi že po petih nastopih. Sledi mu Roko Badžim (8,4), ki se je kljub dobrim predstavam znašel v nemilosti že v prejšnji sezoni, letos pa moral zaradi trme nadrejenih počivati na štirih tekmah LP in imel v povprečju šele deseto minutažo v moštvu.


 

Vztrajati v Evropi?

Logiko bi nasploh zaman iskali v večini Olimpijinih odločitev. Večina jih je bila refleksnih in premalo premišljenih, kot denimo zadnji nakupi in »na eks« izkoriščena kvote osmih tujcev za slovenska tekmovanja, kar je onemogočilo nakup kakovostnega organizatorja po Reynoldsovem odhodu. Spomnimo se le, koliko je moštvu v finišu prejšnje sezone pomenil prihod Mitcha McCarrona. Zato bi morali prešteti vsaj do deset pred odločitvijo, kako se v prihodnje lotiti evropskih načrtov, ki bodo tudi jeseni v najboljšem primeru omejeni na Fibino ligo prvakov. Za Ulebov evropski pokal bi morali Ljubljančani biti vsaj četrti v ligi ABA, a so na robu izpada.

Zaprtje v okvire ozke varnosti bi resda pomenilo 14 mednarodnih tekem manj na sezono in manj naporov. Imelo pa ne bi le nevarnih košarkarskih posledic zaradi izgube stika z bolj podjetnimi in zmanjšanja možnosti za pridobitev zanimivih okrepitev, temveč tudi negativne finančne učinke. Želje pokroviteljev kluba namreč presegajo slovenske meje, mednarodno dejavnost nagrajuje tudi sistem financiranja mestnih in državnih institucij. Ker se bo pred podobno uganko in potrebo po vse večjem vlaganju, da bi lahko postali konkurenčni, znašlo vsako slovensko moštvo z malo večjimi ambicijami, bodo na potezi tudi vodilni košarkarski funkcionarji v državi. Zdajšnji pravilniki in koledarji so namreč premalo prožni in življenjski.

Dobro se spomnimo besed predsednika KZS Mateja Erjavca, izrečenih pred letom dni: »Po zlati kolajni na EP imamo nov izziv: dvigniti klubsko košarko.« Od takrat je reprezentančno odličje močno zarjavelo, klubi pa so naredili dodaten korak – navzdol.