Ko ne ljubijo samo sebe, so lahko povsem spodobno moštvo

Potem ko so košarkarji Cedevite Olimpije le prepustili zadnje mesto med 24 udeleženci evropskega pokala Budućnosti, ki v šestih kolih še ni okusila slasti zmage, se lahko vprašamo, kako visoko bi se lahko zavihteli, če na prejšnjih tekmah ne bi omagali na pragu uspeha. Denimo v prvem soočenju z Darušafako, proti Unicsu Kazanu, Brescii in Nanterru. Če bi izkoristili zgolj polovico priložnosti, bi bili tik pod vrhom v skupini C. Tako pa pred zadnjimi štirimi nastopi zaostajajo za dve zmagi za četrtim mestom, ki še vodi v top 16.

V minulih tednih je bila stožiška zasedba pogosta tarča kritik zaradi sebične igre v napadu, medle in nezainteresirane v obrambi ter značajskih pomanjkljivosti v prelomnih minutah dvobojev. Pripombe so bile v glavnem nežne, daleč od ostrih tonov, ki smo jih novinarji ubirali v zlatih časih evroligaške košarke v Ljubljani. Z občutljivimi melanholiki in flegmatiki je pač treba delati povsem drugače kot z energičnimi sangviniki in koleriki, vsaka premočna beseda ima lahko nasprotni učinek od želenega.

Po dolgih letih krize slovenske klubske košarke gre vse še toliko bolj počasi in v rokavicah, zato je obetavna zmaga nad Partizanom v ligi ABA preslepila le večne optimiste. Že nekaj dni pozneje so uvideli, da moštvena krivulja ne bo šla le navzgor v obliki premice, ampak da bo v njej tudi po sredinem uspehu v Istanbulu še naprej polno vzponov in padcev. Prvi korak k stanovitnosti pa je priznanje košarkarjev, da imajo težave in niso tako kakovostni, da bi lahko kogarkoli premagali zgolj s talentom in kot junaki uspešnice hrvaškega benda Psihomodo pop – Ja volim samo sebe.

Statistika po prvi evropski zmagi je zgovorna. Cedevita Olimpija je zbrala 20 asistenc, največ doslej in kar 11 več kot ob porazu v Brescii. Prvič je tekmeca prekosila pri skokih, in to kar s 43:26 moštvo, ki je v Stožicah prevladovalo v zračnih bitkah z 48:31. In ne nazadnje: prejela je le 72 točk, najmanj v šestih kolih in kar 29 manj kot prejšnji teden ob polomu proti Joventutu. Vse tri postavke so običajno odraz želje, srčnosti in kolektivnega duha, v Istanbulu pa so potrdile svoje tradicionalno poslanstvo.
 

Sagadinove besede so še žive

Spomnimo se lahko tudi večno zahtevnega, vendar v Tivoliju zelo uspešnega Zmaga Sagadina. Deloval je v drugačnih časih in po starejših košarkarskih pravilih, a je imel prav, ko je ponavljal, da mora biti osnovni Olimpijin cilj, da nasprotno moštvo omeji na 70, 75 točk. Zvezdnikov, ki bi lahko dosegali po 90 ali 100 točk (razen na večer posebnega navdiha) pač nikoli ne bo imela. In to velja tudi za novi ustroj z imenom Cedevita Olimpija.

Neusklajeni košarkarji s starimi razvadami so seveda trši oreh kot nekdanji Sagadinovi mladci z dodatkom dolgoletnih klubskih borcev, toda Slaven Rimac nima izbire. Njegovi košarkarji so na vsaki tekmi vsaj na trenutke pokazali, da bi se lahko zanje našlo mesto v drugem krogu evropskega pokala. Vanj je navsezadnje napredovala zagrebška Cedevita v prejšnjih treh sezonah, pred tem je dve sezoni igrala v evroligi, zato Ljubljana ne bi smela biti zakleta za združeno celoto.

V Istanbulu so v pravo smer potegnili Codi Miller-McIntyre, ki je le za eno asistenco zaostal za prvim trojnim dvojčkom v evropskem pokalu po Špancu Quinu Colomu decembra 2015, Mikael Hopkins in Filip Krušlin. Slednji je precejšnja uganka za stožiško občinstvo, čeprav je že v sezoni 2007/08 okusil evroligo v dresu Cibone in v prejšnjih treh sezonah nosil dres Cedevite, proti Darušafaki pa je prišel do druge največje strelske bere (17) na evropski tekmi in se nadvse trudil v obrambi. In če mu je uspelo pri 30 letih, ni razloga, da se ne bi zganili tudi njegovi soigralci z bogatejšim poreklom.

Kjer je volja, je pot, pravijo, in že nedelja prinaša nov izziv: Koper Primorsko.