Če ni Rogliča, ni zanimivo

Letošnji Tour sem tako kot lanskega spremljal v živo od kilometra nič do cilja. Seveda se letošnji ne more primerjati z lanskim, ker z lanskim se za Slovence ne more primerjati nobeden od 107 Tourov. Jasno se je videlo, kako je v Sloveniji padlo zanimanje za Tour, ko je odstopil Primož Roglič. Jasno, vendar ne ravno razumljivo.

Primož je res zlezel pod kožo ne samo kolesarskim navijačem, ampak tudi tistim, in teh je res veliko, ki jih kolesarstvo nikoli ni kaj prida zanimalo, zdaj pa zelo. Osip branosti spremljanja v živo na Delo.si je bil po šesti etapi ogromen.

Če je prej na članek kliknilo dvajset tisoč bralcev, jih je potem le kakih pet tisoč. Da, tako velika razlika je nastala z dnem, ko je Primož zapustil dirko vseh dirk. Ampak, mi smo spremljali naprej in se pogovarjali, kakšna krivica se godi Pogačarju in Mohoriču in Mezgecu. Če samo spomnim, Slovenci so na letošnjem Touru zmagali v petih etapah, in v niti eni tega ni storil Roglič. Kaj bi bilo, če bi ne bilo tistega nesrečnega padca? Mar bi govorili o slovenskem Touru na dirki po Franciji? Prav gotovo bi bili v vseh svetovnih medijih, ki spremljajo kolesarstvo take vrste naslovi.
 

Klin, ki čaka na kolo, lahko še počaka

In vendar, letošnjega Toura se svetovna javnost ne bo spominjala po Pogačarjevi drugi zaporedni zmagi, ampak po odsluženem veteranu, ki se je prelevil v najhitrejšega kolesarja na Touru, osvojil zeleno majico in zmagal v štirih etapah. In ne samo to, v zmagah na francoski pentlji se je izenačil z legendarnim Belgijcem, najboljšem kolesarju vseh časov Eddyjem Merckxom. Torej, Mark Cavendish je prvo ime letošnje dirke po Franciji. Mogoče je prav tako. Ker njegov podvig naj bo svetilnik vsem izgubljenim kolesarjem in športnikom nasploh, ki v nekem obdobju izgubijo stik z vrhunskimi nastopi, ki izgubijo motivacijo ali orientacijo, v svetu v katerem so najraje. Cavendishev uspeh naj bo sporočilo, da res ni konec, dokler ni konec in dokler kolo ne visi na klinu.

 

Mladost-norost in obratno

Tour je dobil podmladek. Lansko leto je že pokazalo smernice, letos je to že vidno. Pogačar, Bjerg, Bisseger, McNulty, so stari 22-23 let in vsi mojstri kronometra, najtežje kolesarske discipline. Jonas Vingegaard je samo dve leti starejši in se je prebil na drugo mesto v skupnem seštevku. Ampak on je pred tremi leti hodil še v službo. Delal je v tovarni za predelavo rib, zato mu kolesarji rečejo Ribič. Kolesaril je po tem, ko je opravil z osemurnim delovnikom. In potem so ga na trening kampu opazili kolesarji Jumba Visme. Opazili pa so ga zato, ker jim je podrl rekord proge, ki so jo oni imeli za test. Takrat je Jonas vozil za nižje razredno kontinentalno dansko ekipo ColoQuicq Cycling.

Takoj so ga privabili medse in tako se je Jonas poslovil od ribje tovarne. Že tretje leto zapored je zmagovalec Toura osvojil tudi belo majico, kar pomeni, da mlada generacija ni samo prišla, ampak že kar zmaguje. In zmagal je tudi Mathieu van der Poel, ki je komaj odkorakal proč od tistih, ki se borijo za belo majico. V drugi etapi je zmagal in oblekel rumeno majico. Njegov dedek Raymond Poulidor je bil zvezdnik svoje generacije, a nikoli ni oblekel rumene majice na Touru, prav tako njegov oče ne Adri van der Poel, zato je bila to top zgodba v uvodnem tednu letošnje dirke.

 

Stare sablje so se skrhale

Peter Sagan je hotel osmo zeleno majico v Parizu. Ni imel sreče, preprečila ga je poškodba, ki jo je staknil pri padcu v tretji etapi. Gerraint Thomas je pred startom veljal za favorita, a se je izkazalo, da nima več smodnika. Vincenzo Nibali je prišel po vsaj eno zmago v etapi, potem se je odločil, da je bolje Tour uporabiti za priprave za Tokio. Jakob Fuglsang je poniknil prav tako kot cela Astana Premier Tech. Kaj se jim je zgodilo? Tik pred Tourom so novi sponzorji zahtevali odstop Aleksandra Vinokurova, človeka, ki je ustanovil Astano. Razlog? Ne ujema se z novim sponzorjem Premier Techom. Ni Vinokurova, ni rezultatov. Richie Porte, edini neslovenec na lanskih stopničkah pod Slavolokom zmage je zato, da bi letos zmagal celo zamenjal ekipo, pridružil se je najboljšim v Ineosu Grenadiersu. Ni mu uspelo, pravzaprav mu je precej spodletelo, niti za meter ni bil konkurenčen najhitrejšimi.

 

Če ni Rogliča ...

Roglič ne sodi med stare sablje, čeprav je skoraj deset let starejši od marsikaterega mladca, ki kroji letošnji Tour. Nasprotno, na dirko je prišel kot kolesar, ki je lastnik največjega števila točk svetovne kolesarske zveze UCI. Začel je dobro, zelo dobro, potem pa je sledila tista nesrečna tretja etapa v kateri je še bolj nesrečno padel.

Najprej je kazalo, da so le površinske odrgnine, potem je prav dobro prevozil kronometer v peti etapi in kazalo je že, da si je opomogel, da bo sedmo najdaljšo uporabil zato, da si zaceli rane in nabere novih moči, in potem je sledila šok novica: Primož Roglič je zapustil Tour! Tega nismo pričakovali, vendar po tem, kar smo videli v tej sedmi etapi, smo slutili. V sedmi etapi je izpustil glavnino na prvem klancu! Sploh se nismo mogli spomniti, če smo kdaj v njegovi karieri videli tak prizor? Ne, nismo, zagotovo nismo.

Naslednji dan je odstopil. In zanimanje za Tour je padlo za več kot polovico. Krepko več. V sedmi etapi, ko je doživljal kalvarijo, pa je zmagal Matej Mohorič. Druga slovenska zmaga na letošnjem Touru. Ampak slavje slovenskih navijačev je bilo kislo povsod razen v Šenčurju, kjer Mohorič zdaj živi, in v Podblici v njegovi rojstni vasi.
Luka Mezgec je tretji Slovenec na dirki. Lani je bil dvakrat drugi v etapah, letos je bil enkrat peti. Ves čas je bil senca prvega moža ekipe Avstralca Michela Matthewsa. V zadnji etapi bodo poskušali prevzeti zeleno majico, če jim bo uspelo bo tudi Mezgec nagrajen za izvrstno opravljeno delo.

 

Čudeži so in stopnjujejo se

Svetovno kolesarstvo se nam pred očmi spreminja. Vse, kar je bilo nekoč zelo čudno, je danes sprejemljivo. Primer: osemdesetkilogramski kolesar zmaga v najtežji etapi na dirki. Wout van Aert je res večkratni svetovni prvak v ciklokrosu, ampak, če bi nekdo še pred tremi, štirimi leti rekel, da je ciklokroser lahko konkurenčen recimo v kronometru na najvišji svetovni ravni, nihče ne bi verjel. Kaj šele, da bi ciklokroser lahko bil najhitrejši v masovnih šprintih in kaj šele, da bi zmagal v etapi in to v solo vožnji, ki gre dvakrat čez Mont Ventoux!

In to še ni vse, tudi drugi šprinter, okoli katerega je zbrana cela ekipa, ne more zmagati v šprinterskih etapah, ali celo ne more biti med prvimi tremi, lahko pa je tretji v gorski etapi, lahko pa zmaga na dveh gorskih ciljih. Sonny Colbrelli je ta kolesar in vozi za ekipo Bahrain Victorious, ki je edina letos doživela policijsko racijo. Nekaj naj bi smrdelo na uživanje poživil, ampak našli niso nič. Smrad pa ostaja, pravijo nekateri, ki jim je v 19-etapi moral zapreti usta in nos Matej Mohorič z zmago.

Mohorič je letos najuspešnejši član bahrainovcev na letošnji dirki. In ni še konec čudežev. Danec jumbovec Jonas Vingegaard je kolesar, ki ga širša športna javnost ni poznala pred štartom dirke. Zdaj je drugi v skupnem seštevku in postavil je novi rekord zadnjega odseka na Mont Ventoux. Krepko je izboljšal rekord Marca Pantanija, ki je ta čas postavil potem, ko je bil že svetovni kolesarski zvezdnik in ne kot nekdo, ki je prvič štartal na Touru.

Včasih bi temu rekli pas normal, to ni normalno, danes iščemo odgovore v boljši tehnologiji in kolesarski znanosti. Ampak že deset let smo priča, da ni nujno biti serijski zmagovalec na cestnih dirkah pred nastopom na dirki po Franciji, da bi nekega dne res le-to tudi dobil. Pred leti so bili čudežni bivši gorski kolesarji, ki so se z leti proslavili tudi na cestnih dirkah. Potem so prišli tisti z dirkališč, velodromskega kolesarstva in potem celo iz smučarskih skokov, da bi zdaj hodili iz tovarn po osemurnem delovniku.

 

Pred ciljem

Zadnja etapa bo ponovno ustoličila starega kralja Toura. Tadej Pogačar bo ponovil lansko zmago, vendar v veliko večjem slogu. Če je bila lanska zelo presenetljiva, je bila letošnja še bolj. Točneje rečeno, mogoče smo res pričakovali ponovitev zmage, vendar ne na tak način. Njegovo dirkanje je spominjalo na dirkanje tistih, ki so to dirko dobili že veliko večkrat kot enkrat. Skupaj s prenovljeno ekipo UAE je bil popoln vladar vsega dogajanja. Letos ni bilo smole kot lani, letos je bilo videti kot, da je prav vse pod kontrolo.

Na najresnejši preizkušnji so bili prav v najdaljši 248-kilometrski, sedmi etapi, ki jo je dobil Matej Mohorič. V tej etapi se je videlo, da je ekipa Združenih arabski emiratov zrela za ponovitev tudi druge, ne samo prve zmage.

Ravno nasprotno so se letos izkazale največje ekipe, kot so Astana Premier Tech, Ineos Grenadiers in Movistar. Popoln mrk. Tudi, če imajo tretjega na stopničkah v Parizu, je to za Ineos popoln mrk. Na drugi strani pa se je sonce prikazalo povabljenimi ekipami. Letos je povabljena ekipa, torej, ki ni iz World Tour konkurence, Alpecin Feniks, vknjižila, kar dve zmagi. Arabska pomlad? Mogoče pa res. Arabski denar je v pravih rokah. Združeni arabski emirati imajo dvakratnega zmagovalca Toura, Bahrain Victorious je letos najboljša ekipa na dirki vseh dirk.