Glede Tokia je še nekoliko skrivnostna

Ljubljana – Na tretji težavnostni tekmi svetovnega pokala v športnem plezanju v Briançonu se je prvič v sezoni v finale zavihtela tudi Mina Markovič, ena najizkušenejših v karavani, ki je bila peta. Rezultatska krivulja se vzpenja, Ptujčanka pa upa, da bo vrh dosegla septembra.

Na letošnjo sezono se je Markovičeva dobro pripravila. »Že pozimi, od začetka januarja, smo z ekipo zelo dobro delali, v dveh, treh letih smo spoznali eden drugega in ugotovili, kaj je prava smer. Skupne priprave doma in v tujini so bile kakovostne, kar so navsezadnje dokazale tudi meritve, ki smo jih opravili na fakulteti za šport. Storila sem precejšen napredek pri dinamičnem plezanju, vložila precej pozornosti tudi v balvane, ne zaradi rezultatov, temveč bolj kot investicijo v težavnostno plezanje, saj postajajo smeri vse bolj dinamične, fizično težke in zahtevajo tudi nekoliko več koordinacije, ki je prejšnja leta niso, zato smo ta vidik malo zapostavili,« je prepričana Mina.

September bo letos ponudil kar dva zaporedna vrhunca – SP in, tokrat bistveno bolj zgodaj kot običajno, domačo tekmo težavnostnega svetovnega pokala v Kranju. »September bo zares natrpan, saj so zraven dodali še kak master. Moj prvi fokus pa je bil julija, saj so nas v mesecu dni čakale kar štiri preizkušnje težavnostnega svetovnega pokala oziroma več kot polovica sezone. Formo sem torej skušala najprej natempirati na začetek poletja,« poudari Markovičeva, ki se je pred tem preizkusila tudi na nekaj balvanskih tekmah, na katerih pa rezultat ni bil osnovna prioriteta: »Res ne, saj je v balvanih zame zelo veliko odvisno od postavitve. Če so nekoliko bolj fizični, sem lahko konkurenčna oziroma zelo uspešna, če pa se začnejo s koordinacijo ali skokom, ki je zame vseeno nekoliko predolg, je rezultat hitro lahko povprečen.«
 

Prioritete se spreminjajo

V slovenski reprezentanci so povečini dekleta, ki še niso prešla niti najstniških let. Kako se torej Mina počuti v družbi desetletje ali več mlajših tekmovalk, ki nezadržno trkajo na velika vrata? »Pred dvema, tremi leti sem imela s tem manjše težave, zdaj ne več. Vem, da sem mlada po srcu, s puncami se odlično ujamemo, tako ali tako pa v življenju z ljubeznijo in predanostjo počnem stvari, ki so mi res v veselje in za katere živim. Težav s poškodbami, z regeneracijo nimam, zato se ne počutim odrinjena, ker imam toliko let več kot kolegice,« se ob tem zgolj nasmehne trofejna Ptujčanka.

Novembra je dopolnila 30 let in je torej v zdajšnji konkurenci, ki je iz sezone v sezono mlajša, ob Korejki Jain Kim prava starosta, tudi zato njen nastop čez dve leti na igrah v Tokiu, na katerih bo športno plezanje prestalo olimpijski krst, ni samoumeven. Kljub temu pa je priprave malce prilagodila v tej smeri: »Preizkusila sem se tudi v hitrostnem plezanju, ki je ob težavnosti in balvanih tretja disciplina v olimpijski kombinaciji. Sodelovala sem s strokovnjaki iz tujine, ki so pomagali slovenski reprezentanci na pripravah. Vlaganje v hitrost je zame zelo dobrodošlo predvsem s stališča koordinacije in dinamike, saj težavnost pred desetletjem splošne telesne pripravljenosti in koordinacije pač ni zahtevala. To je torej zame zelo dobra dopolnitev treninga na tistih področjih, na katerih sem nekoliko šibkejša. Kar se Tokia tiče, pa ostajam še malce zadržana. Olimpijske igre so res velik življenjski cilj, a sem stara toliko, da postajajo vse pomembnejši tudi drugi cilji in želje.«