Po nesrečnem otroštvu je začel čarati kot Harry Potter na Bradavičarki

Glavni angleški as v napadu je Harry Kane in zelo verjetno bo angleška usoda močno povezana z vratarjem Jordanom Pickfordom, eden od igralcev selektorja Garetha Southgata, ki bi lahko prinesel odločilno dodano vrednost, pa je Dele Alli, čigar življenjska zgodba se bere kot nekakšna mešanica pravljic o Pepelki in Harryju Potterju. Bo tudi njegova imela srečen konec?

Dele Alli, eden vodilnih igralcev Tottenhama, iz katerega prihajajo tudi soigralci Kane, Kieran Trippier, Eric Dier in Danny Rose, je imel med prvenstvom težave s poškodbo stegenske mišice, ki jo je staknil na prvi tekmi s Tunizijo, izpustil je naslednji dve tekmi in se vrnil za Kolumbijo v osmini finala.



Njegov nastop v četrtfinalu proti Švedski je bil ogrožen, vendar je stisnil zobe in celo z glavo zabil zadnji angleški gol na tem mundialu, s katerim je razblinil skandinavske upe. Za današnji spopad s Hrvaško je povsem nared, zatrjuje Dele Alli, ki na hrbtu nosi zgolj ime Dele.
 

Z mamo in očetom prekinil stike

Zakaj? To je zgodba o žalostnem otroštvu. Bamidele Jermaine Alli se je namreč rodil leta 1996 Nigerijcu in Britanki v mestu Milton Keynes v osrčju Anglije. Oče ga je zapustil, ko je bil star en teden, in odšel v ZDA, mati je bila alkoholičarka. Oče ga je pri devetih letih odpeljal v Nigerijo, kjer je bil dve leti, nakar se je vrnil k mami. Toda družinske razmere so bile zanj nevzdržne, rešil ga je nogomet, pri 11 letih se je pridružil podmladku lokalne ekipe Milton Keynes Dons in živel v šolskem kampusu, pri 13 letih pa se je preselil k Alanu in Sally Hickford, staršem soigralca v ekipi Harryja Hickforda. Imenuje ju krušni starši, čeprav ga uradno nikdar niso posvojili.

Ko je končno imel urejen in ljubeč dom, je podobno kot legendarni literarni junak Harry Potter na šoli Bradavičarki začel čarati. Njegova kariera je šla strmo navzgor, pri 16 je debitiral za Milton Keynes, leta 2015 pa podpisal za Tottenham, pri katerem je doslej zbral 106 nastopov in 37 golov. V prvih dveh sezonah je bil izbran za najboljšega mladega igralca v premier league.



Z biološko družino je razdrl vse stike, čeprav ga mati in sestra stalno prek medijev rotita, naj se jima oglasi, češ da jima ni za njegov denar. Hkrati se je otresel priimka Alli. »Želim nositi ime, ki ponazarja, kdo sem. Odločitev sem sprejel po dolgem razmisleku in skupaj s svojo novo družino,« je pred dvema letoma razložil Dele.

Za Anglijo je prav tako debitiral leta 2015, pred tem so sicer zaokrožile novice, da bi utegnil zaigrati za Nigerijo, vendar se niso uresničile, za kar gredo zasluge tudi tedanjemu selektorju Royu Hodgsonu. Dele je že na debiju zabil gol proti Franciji ob zmagi z 2:0 na Wembleyju.
 

Samokritičnost kot vrlina

V njem je veliko rezerv pred zadnjima tekmama na SP, o čemer govori tudi njegova samokritičnost. »Gol gor ali dol, nisem bil zadovoljen s svojo predstavo na tekmi s Švedsko. Pogovoril sem se s selektorjem in nekaterimi soigralci. Zdi se mi, da bi moral dati več od sebe, zlasti v prvem polčasu,« je dejal Dele Alli, ki ima v Tottenhamu napadalnejšo vlogo kot v reprezentanci, kjer mora kriti hrbet Jordanu Hendersonu in nima toliko stika s Kanom.

»S svojo igro v obrambi sem zadovoljen, več bi moral storiti z žogo, nisem dovolj oster. Sem svoj največji kritik. Vem, da lahko igram bolje. Upam, da me bo ta gol dvignil,« je razmišljal nogometaš in zanikal, da bi ga načela trema: »Nikdar nisem živčen, nisem takšen človek. Želim le biti koristnejši za ekipo.«
 

Zakopali slabe spomine

Southgate sicer vzdržuje prijateljsko in zabavno ozračje v reprezentanci, toda od igralcev zahteva, da ne bežijo od odgovornosti in da se spoprimejo tudi s slabimi spomini. Alli je bil del ekipe, ki je pred dvema letoma izpadla proti Islandiji in ji je narod obrnil hrbet. »Kadar se zgodijo takšne stvari, bi se najraje vdrl v zemljo, sploh ne bi zapustil hotelske sobe, z nikomer se ne bi pogovarjal in bi rad čim prej vse pozabil. Ko je prišel Gareth, smo si prvič ogledali posnetek te tekme. Morali smo zakopati spomine, da smo lahko tukaj boljši,« je dan pred tekmo s Hrvaško dejal Dele Alli.

V otroštvu je bil navijač Liverpoola, njegova vzornika pa sta bila Steven Gerrard in Frank Lampard. Če zadnja nikdar nista dobro sobivala v reprezentanci treh levov in sta drug drugega dušila na sredini igrišča, kar je Anglijo stalo uspehov, pa je Dele njuna simbioza v eni osebi. Je to napoved nečesa izjemnega že na tem SP za reprezentanco iz domovine nogometa, ki na naslov čaka že 52 let?