Vzgoja po dansko: otroci morajo predvsem biti otroci in se igrati

Če greste v Italijo, boste videli otroke, ki večerjajo ob devetih zvečer in skoraj do polnoči razgrajajo po restavracijah. Na Norveškem redno puščajo dojenčke spati na prostem, ko so temperature krepko pod lediščem. In v Belgiji dovolijo otrokom piti pivo. Nam se tako ravnanje morda zdi nenavadno, za tiste starše pa je to »pravi« način.

»Pri Dancih se pristnost začne z razumevanjem lastnih čustev. Če svoje otroke naučimo prepoznavati in sprejemati lastna pristna čustva, ne glede na to, ali so dobra ali slaba, in ravnati v skladu s svojimi vrednotami, jih izzivi in ovire v življenju ne bodo vrgli iz tira. Vedeli bodo, da so ravnali tako, kot čutijo, da je prav. Znali bodo prepoznati lastne meje in jih spoštovati. Ta notranji kompas, pristno samospoštovanje, ki temelji na vrednotah, postane najmočnejše vodilo v življenju in ne kloni pod zunanjimi pritiski,« pravi avtorica Iben Dissing Sandahl, ki je z ameriško kolumnistko Jessico Joelle Alexander napisala super uspešnico Vzgoja po dansko (Mladinska knjiga, prevod Urška Korošec).

Danci so že nekaj desetletij na vrhu lestvice najsrečnejših narodov. Avtorici menita, da je razlog za to v njihovem načinu vzgoje in filozofiji starševstva, ki obrodita pomembne sadove: trdožive, čustveno trdne, srečne otroke, ki odrastejo v trdožive, čustveno trdne in srečne odrasle, ki ta uspešni način vzgoje prenašajo na svoje otroke. »Ta zapuščina se prenaša iz roda v rod in tako dobimo družbo, ki je na vrhu lestvic sreče že dobrih štirideset let zapored.«
 

V kakšni družini ste odraščali in kako drugačna je bila vzgoja vaših staršev v primerjavi z vašo?

Starša sta se ločila, ko sem bila stara tri leta. Ostala sem pri mami, starejša sestra pa pri očetu. Govoriva o sedemdesetih, ko so očetje še kako hoteli biti vključeni v skrbništvo in vzgojo otrok. To je čisto drugače od tega, kako s svojo družino živim danes (smeh). A ostale so mi njune vrednote, ki jih skušam prenesti na svoja otroka: prisotnost, neodvisnost, zaupanje in grajenje skupnosti enakih. Večino privzetih nastavitev podedujemo od staršev. Ukoreninjene in vgrajene so v nas kot matična plošča v računalniku. So tovarniške nastavitve, h katerim se obrnemo, ko smo na koncu z živci in ne razmišljamo. Pridobili smo jih z vzgojo. Prepoznamo jih takrat, ko sebe slišimo reči stvari, ki jih v resnici nočemo reči. Ko delujemo in se odzovemo tako, kot si v resnici ne želimo. Ko se počutimo slabo, ker globoko v sebi vemo, da obstaja boljši način, da otroke pripravimo do sodelovanja, vendar ne vemo, kako. Vsakdo, ki ima otroke, pozna ta občutek.



Zato je tako pomembno, da si ogledate svoje privzete nastavitve, jih preučite in razumete. Kaj vam je všeč pri svojem ravnanju z otroki? Kaj vam ni všeč? Kaj ste povzeli iz svojega otroštva? Kaj bi radi spremenili? Šele ko boste ugotovili, kakšni so vaši naravni vzgibi kot starš – vaše privzete nastavitve –, se boste lahko odločili, kako jih želite spremeniti na bolje.

Krepitev samozavedanja in sklepanje zavestnih odločitev o svojih dejanjih in odzivih sta prva koraka na poti h koreniti spremembi življenja. Tako lahko postanemo boljši starši pa tudi boljši ljudje. In tako lahko ustvarimo zapuščino blaginje za prihodnje rodove. Ali lahko svojim otrokom in njihovim otrokom daste boljše darilo kot to, da jim pomagate odrasti v srečnejše, samozavestnejše in bolj trdožive odrasle? Mislim, da ne.
 

Zdi se nam, da smo boljši starši, če jih česa učimo, jih spodbujamo k športu ali jim zaposlimo možgane. Igra se nam velikokrat zdi tratenje dragocenega časa za učenje. Pa je res tako?

Kdaj ste nazadnje koga slišali reči, da se bo v soboto njegova/njena hči igrala? In z igro nimava v mislih igranja violine, športa ali organiziranega igranja otrok, za katero so starši že vnaprej pripravili dejavnosti. V mislih imava igro, pri kateri lahko otroci počnejo, kar jih je volja, sami ali s prijateljem. Pri kateri se lahko igrajo po svojih željah in kolikor dolgo hočejo. Tudi če starši otrokom vendarle kdaj dovolijo prosto igro, to le stežka priznajo, ker jih gloda občutek krivde.

V ZDA se je v zadnjih petdesetih letih število ur, ki jih namenjamo otroški igri, drastično zmanjšalo. Poleg televizije in tehnologije je eden od razlogov bojazen staršev, da se bodo otroci poškodovali, in želja, da bi se otroci »razvijali«. Vsi ti dejavniki so vzeli večino časa, ki so ga otroci nekoč imeli za igranje.

Kot starši smo pomirjeni, ko pri otrocih vidimo znake napredka. Radi jih gledamo pri igranju nogometa, ko množica navija zanje, ter na baletnih in klavirskih nastopih. Ob tem se počutimo dobre starše. To počnemo z najboljšimi nameni, kajti če jim zagotavljamo ure učenja in vnaprej pripravljene dejavnosti, izboljšujemo njihove možnosti, da postanejo uspešni odrasli. Pa je to res? Ni skrivnost, da je število ljudi z anksioznimi motnjami, depresijo in motnjami pozornosti v ZDA skokovito naraslo. Je mogoče, da otrokom nehote povzročamo tesnobo, ker jim ne omogočamo dovolj igre? Zagotovo.
 

Hočete reči, da otrokom vsiljujemo preveč dejavnosti?

Kaj, če bi vam povedala, da prosta igra uči otroke sproščenosti? Uči jih trdoživosti. In trdoživost je dokazano eden izmed najpomembnejših dejavnikov za uspeh pri odraslih. Sposobnost, da se »poberemo«, uravnavamo svoja čustva in obvladujemo stres, je ključna za zdravega in funkcionalnega odraslega. Zdaj vemo, da trdoživost uspešno preprečuje anksioznost in depresijo, in to Danci že leta privzgajajo svojim otrokom. To počnejo tudi tako, da igri pripisujejo velik pomen.

Na Danskem sta že davnega leta 1871 soproga Niels in Erna Juel-Hansen razvila pedagogiko, ki temelji na vzgojni teoriji, ki pripisuje igri velik pomen. Ugotovila sta, da je prosta igra ključna v otrokovem razvoju. Pravzaprav danski otroci dolgo niso smeli v šolo pred dopolnjenim sedmim letom. Pedagogi in ljudje, ki so sestavljali šolski učni načrt, niso hoteli, da se vključijo v izobraževanje, ker se jim je zdelo, da morajo biti otroci predvsem otroci in se igrati. Še danes otroci, stari deset let in manj, končajo šolo ob dveh popoldne, nato pa lahko odidejo v podaljšano bivanje za prostočasne dejavnosti (v danščini skolefritidsordning), pri katerih jih predvsem spodbujajo k igri.



Na Danskem se ne posvečajo izključno izobraževanju ali športu, temveč otroku v celoti. Starši in učitelji se ukvarjajo s socializacijo, samostojnostjo, medsebojno povezanostjo, demokracijo in samospoštovanjem. Želijo, da se otroci naučijo trdoživosti in razvijejo močen notranji kompas, ki jih bo vodil skozi življenje. Vedo, da bodo njihovi otroci dobro izobraženi in da se bodo naučili številnih veščin. Toda resnične sreče ne prinese samo dobra izobrazba. Otrok, ki zna obvladovati stres, ima prijatelje in stvaren pogled na svet, ima življenjske veščine, ki so drugačne od, recimo, veščin matematičnega genija. Danci med življenjske veščine štejejo vsa področja življenja, ne le kariernega. Kaj je matematični genij, če se ne more sprijazniti z vzponi in padci, ki jih prinaša življenje?
 

V danski vzgojni filozofiji igra osrednjo vlogo »proksimalni razvoj«, ki ga je utemeljil ruski razvojni psiholog Lev Vigotski. Kaj to je in kako ga udejanjati?

Proksimalni razvoj pomeni, da otrok potrebuje svobodo, da se uči in raste na področjih, ki so zanj ugodna, ob pravi meri pomoči. Danci svojim otrokom zaupajo, da so zmožni opraviti in preizkusiti nove stvari, in jim dajo možnost, da si sami zgradijo samozavest. Ponudijo jim temelje za razvoj in jim pomagajo krepiti samospoštovanje, kar je za otroka kot celoto zelo pomembno. Če so otroci preveč pod pritiskom, lahko izgubijo veselje do tega, kar počnejo, to pa vodi v strah in tesnobo. Danski starši otroku raje pridejo naproti, ko se počuti sposobnega preizkusiti novo spretnost, nato pa ga izzovejo in povabijo, naj gre še korak dlje ali poskusi še kaj novega, dokler se mu zdi to zanimivo in vznemirljivo.

Včasih mislimo, da otrokom pomagamo, če jih silimo k uspehu in hitrejšemu učenju, toda vodenje v pravem trenutku razvoja je veliko plodnejše. In to ne samo zaradi učenja, ki je vsekakor prijetnejše, temveč tudi zato, ker so otroci bolj prepričani o svojih spretnostih, saj so jih pridobili pod svojimi pogoji.

Ameriški psiholog David Elkind se strinja s tem. Otroci, ki jih starši zgodaj silijo k branju, sprva sicer res berejo bolje od vrstnikov, toda v nekaj letih se znanje izenači. Za kakšno ceno? Otroci, ki so jih starši silili, imajo dolgoročno več možnosti za anksioznost in pomanjkanje samospoštovanja. Obenem jih skušamo pretirano zavarovati pred stresom. Radi bi tudi okrepili njihovo samozavest in jim dali občutek, da so nekaj posebnega. Ustaljeno je, da jih hvalimo, včasih preveč, za nepomembne dosežke. Toda v želji, da bi okrepili otrokovo samozavest in omilili njegov stres, mu morda na dolgi rok povzročamo še več stresa. Krepitev samozavesti, in ne samospoštovanja, je enako, kot če bi zgradili lepo hišo s slabimi temelji. Vsi vemo, kako je, ko prilomasti zlobni volk.
 

V pilotni študiji, ki so jo izvedli na predšolskih otrocih v centru za razvoj otrok v Massachusettsu, so raziskovalci ugotovili, da obstaja neposredna pozitivna povezava med ravnjo igrivosti otrok in njihovo zmožnostjo za obvladovanje stresa. Lahko to razložite?

Hoteli so izmeriti, ali obstaja pozitivna povezava med ravnjo igrivosti pri predšolskih otrocih in njihovimi veščinami za premagovanje stresa. S preizkusom igrivosti in nabora veščin za premagovanje stresa so raziskovalci primerjali igrivost otrok z njihovimi veščinami za premagovanje stresa. Več ko so se igrali – in boljši ko so postali pri učenju družabnih spretnosti ter udejstvovanju v različnih igrah/družbenih okoliščinah –, bolje so se spopadali s stresom. Raziskovalci so zato sklepali, da igra neposredno učinkuje na otrokovo zmožnost prilagajanja različnim življenjskim okoliščinam.



V neki drugi raziskavi, ki jo je izvedla profesorica delovne terapije Louise Hess s kolegi v zdravstvenem inštitutu v Palo Altu v Kaliforniji, so preučevali zvezo med igrivostjo in veščinami obvladovanja stresa pri fantih v obdobju adolescence. Preučili so fante z normalnim razvojem in tiste s čustvenimi težavami. Podobno kot v raziskavi s predšolskimi otroki so pri obeh skupinah fantov našli neposredno in očitno povezavo med ravnjo igrivosti in zmožnostjo premagovanja stresa. Znanstveniki so ugotovili, da lahko igro uporabimo za izboljšanje sposobnosti premagovanja stresa, zlasti sposobnosti prilagajanja ter prožnosti pri reševanju problemov in doseganju ciljev.

Zdi se logično. Ozrite se skozi okno in si oglejte otroke, ki se obešajo po drogovih, plezajo po drevesih ali skačejo z višine. Preizkušajo nevarne situacije, in samo otrok ve, kje je meja in kako jo določiti. Pomembno je, da čutijo, da imajo nadzor nad količino stresa, ki so jo zmožni obvladati. Tako imajo občutek, da imajo nadzor nad lastnim življenjem. Mladiči primatov in drugih živali počnejo isto. Namerno se spravljajo v nevarne položaje, skačejo in se gugajo z dreves, pri čemer se obračajo in vrtijo, da je pristanek čim težji. Učijo se, kaj je strah in kako se spopasti z njim. Enako je z borbami v igri, ki smo jih omenili prej. Živali prevzamejo enkrat vlogo napadalca, drugič vlogo podrejenega, da bi razumele čustvene izzive pri obeh vlogah.

Za otroke je lahko druženje tudi stresno. Igra z vrstniki lahko privede do sporov ali pa sodelovanja. Strah in jeza sta le drobca iz palete čustev, ki se jih mora otrok naučiti obvladovati, da se lahko igra. Pri igri ni pretirane hvale. O pravilih se morajo otroci dogovoriti vsakič znova in igralci se morajo zavedati čustvenega stanja drugih igralcev, da ne bi koga užalili in odgnali. Če se neha igrati preveč otrok, je igre konec. Ker se otroci bolj ali manj želijo igrati drug z drugim, morajo v takih položajih vaditi vzdrževanje dobrih in enakopravnih odnosov, kar je v odrasli dobi nepogrešljiva spretnost.

Igra je v otroštvu po mnenju Dancev tako pomembna, da imajo številne danske šole programe, ki spodbujajo učenje skozi šport, igro in telesno dejavnost pri vseh učencih. »Igralna patrulja«, na primer, je namenjena najmlajšim osnovnošolcem, pomagajo pa jim starejši. Taki programi, ki jih vodijo učenci, spodbujajo tako mlajše kot starejše otroke k igram, kot so skrivalnice, gasilci ali živalce, v igro pa skušajo vključiti tudi sramežljive in osamljene otroke. Zabavna in domišljijska igra v starostno mešanih skupinah spodbuja otroke, da se preizkusijo tako, kot se v družbi staršev ali učiteljev ne morejo. Med otroki je zato manj nasilništva, poleg tega urijo socialne spretnosti in samoobvladovanje.
 

Če se vrneva k Dancem ter sreči in zadovoljstvu, ki da ju znajo živeti; vaša dežela se lahko pohvali tudi z zanimivo in drzno kinematogafijo, od Larsa von Trierja do Susanne Bier in mnogih drugih – ampak skoraj vsi filmi, ki smo jih imeli priložnost videti od sredine devetdesetih do danes, so fokusirani na odnose med otroki in starši oziroma na družinsko dinamiko, pogosto negativno in skrajno.

(Smeh.) Danci smo znani tudi po tem, da smo pri svojem izražanju pogleda na življenje realistični in avtentični. Življenja ne filtriramo v pravljične zgodbe, ampak na glas govorimo o vseh aspektih življenja. Smo zaupanja vredni, lojalnost drug drugemu velja pri nas za staro in spoštovano vrednoto. Sproščeno se spopadamo z življenjskimi izzivi. In to se kaže tudi pri vzgoji otrok – vemo, kako pomembno je, da jih naučimo živeti čim bolj avtentično, z vsem, kar to prinaša. Tudi tega je veliko v naših filmih in literaturi.
 

Kako stresno v resnici živite Danci?

Glede tega si ne delajte utvar. Več kot petdeset odstotkov staršev živi v dnevnem stresu in nekje med enim in osmimi odstotki otrok in najstnikov prav tako. Pa ne samo pri nas.

Kolegica in soavtorica Jessica Joelle Alexander, sicer Američanka, poročena z Dancem, je izbrskala, da je po podatkih ameriškega državnega centra za zdravstveno statistiko med letoma 2005 in 2008 poraba antidepresivov narasla za 400 odstotkov. Otrokom postavljajo diagnoze in predpisujejo zdravila za vse več duševnih motenj, pri čemer številnih izmed teh sploh ni mogoče jasno diagnosticirati. Leta 2010 je vsaj 5,2 milijona otrok, starih od tri do sedem let, jemalo zdravilo ritalin zaradi motenj pozornosti.



Borimo se z debelostjo in zgodnjo puberteto. Deklice in fantje že pri sedmih ali osmih letih dobivajo injekcije hormonov za ustavitev pubertete. Številnim se to ne zdi nič čudnega, saj očitno »tako pač je«. »Moja hči bo dobila injekcijo,« je neka mati pred kratkim neprizadeto govorila o svoji osemletnici, ki naj bi prezgodaj prišla v puberteto.

Številni starši so preveč tekmovalni s samimi sabo, svojimi otroki in drugimi starši, ne da bi se tega zavedali. Seveda niso vsi taki in si tudi ne želijo biti, vendar so lahko pod pritiskom zaradi tekmovalnosti družbe, v kateri živijo. Naša retorika je včasih tako intenzivna in izzivalna, da se človek želi postaviti po robu.
 

Kakšna je na Danskem vloga očetov pri vzgoji in kakšno vrsto moških umeščate med bolj nadarjene očete?

(Smeh.) Vprašanje je bolj relevantno, kot si mislite. V prvih letih življenja sta starša ključna za razvoj otroka. Vsi otroci razvijejo navezanost na starše, toda način, kako starši pristopajo do lastnih malčkov, je zelo variabilen. Na Danskem je ob rojstvu otroka oče upravičen do 32 tednov očetovskega dopusta in veliko izmed njih ga izkoristi vsaj polovično. In zdaj k bistvu, če nekdo hoče biti dober oče, je dobro, da ve nekaj reči: tako skrb za otroka kot vodenje gospodinjstva sta v sodobni družbi brez težav lahko tudi prioriteti moškega, zato naj se opogumi. Dobro je, da oče otroku eksplicitno pokaže, da ga ima rad. Ko bo razmišljal, v kakšne ljudi rastejo njegovi otroci, naj jim bo za zgled. Otroci pogosteje iščejo potrditve pri očetih, kot si mislimo. Naj bo dober in prijazen do njihove matere.
 

Kako poteka oziroma je potekal vaš dan, ko sta bili dekleti mlajši in ste še poučevali na osnovni šoli?

Od doma sem odhajala v šolo ob sedmih zjutraj. Mož je ob 8.30 odpeljal punci k pouku oziroma v vrtec, nato je šel v službo. Kar nekaj let sem imela možnost otroka iz šole in vrtca jemati zgodaj, kmalu po kosilu. Doma smo se nato usedli za mizo, nekaj pojedli in povedali sta mi, kaj sta čez dan počeli. Včasih smo spregovorili tudi o težavah, ki sta jih izkusili v interakciji z drugimi, in jih postavili v novo perspektivo. Potem sem jima navadno brala, popoldnevi se v zimskem času pri nas hitro prevesijo v večer. Nato sta imeli prosto igro.
 

Bili ste učiteljica. Kakšno vlogo pri vzgoji ima danski učitelj?

Poučevala sem deset let in osem let sem učila v istem razredu. V tem času sem imela priložnost spoznati čudovite otroke in jemala sem jih kot dar, pomagali so mi razumeti in sprejeti, da smo si ljudje zelo različni, pa tudi to, kaj je zares pomembno na dolge proge.
 

Kaj je pomembno?

Vse, pravzaprav. Vsak dan sem videla in občudovala trud otrok, ustvarjanje medsebojnih odnosov pa tudi rušenje. Spoznala sem, kako se otroci učijo snovi zelo različno, kako težave v domačem okolju vplivajo na njihovo delo v šoli, videla sem, kako so otroci vzcveteli pa tudi ugasnili, pogosto zaradi neurejenih družinskih razmer. Ampak ves čas sem bila z njimi in zanje.
Naučila sem se ohraniti mirno kri, ko je bilo najhujše, in predvsem tega, kako pomembno je, da učitelj nikdar ne podvomi o vrednosti vsakega otroka. Teh osem let učiteljevanja me je naučilo, da je treba otroke, ne glede na to, kakšni so, sprejemati s človeško toplino in iskrenostjo. Potrebujejo vzornike, učitelje, ki se ne bojijo biti to, kar so – vseeno jih bodo spoštovali in jim zaupali. Vse, kar jim lahko učitelj ponudi, je pristna prisotnost, sprejemanje njihove enkratnosti.