V kolumni preberite: 

Procesija evropskih politikov, ki se pomika proti Kitajski, je dolga: po španskem premieru Pedru Sánchezu sta tja odpotovala francoski predsednik Emmanuel Macron in predsednica bruseljske komisije Ursula von der Leyen, prvi diplomat EU Josep Borrell je zaradi covida obisk začasno odložil, predsednik evropskega sveta Charles Michel je bil v Pekingu decembra, nemški kancler Olaf Scholz še pred tem; sprevod pri partijskem in državnem voditelju Xi Jinpingu je ta teden dopolnil brazilski predsednik Luiz Inácio Lula da Silva. V Evropi so vse oči uprte v azijsko velesilo in količina obiskov s stare celine je impozantna – toda Evropa še vedno nima strategije do Kitajske.

Za najbolj simbolne prizore sta poskrbela francoski prezident in šefinja evropske komisije. Njun obisk v Pekingu je bil politična izjava zase. Macron je v spremstvo povabil von der Leynovo, po njenem govoru, v katerem je zavzela strožjo držo do Kitajske, je bilo pričakovati relativno jasno stališče Evrope. A če je bila dvojna navzočnost mišljena kot znak evropske enotnosti, je izzvenela kot potrditev različnih stališč.