Vincent Willem van Gogh Dafoe

Naslov Na pragu večnosti si je režiser Julian Schnabel sposodil kar pri slikarju samem – tako je namreč naslov enemu od njegovih olj, ki prikazuje sključenega sedečega starca z glavo v rokah in komolci na stegnih, nastalem maja 1890, slaba dva meseca pred njegovo smrtjo, o kateri je zgodovina likovne umetnosti vsesplošno sprejela sklep, da je šlo za samomor.

A ne Schnabel. »Nikdar niso našli strelnega orožja, s katerim naj bi se bil ranil, ali kakršnega koli drugega dokaza, ki bi pričal o tem, da si je sodil sam,« je prepričan režiser, tudi sam slikar. Zato film, ki sicer pripoveduje o poslednjem obdobju slikarjevega življenja, o koncu bivanja Vincenta nikakor ne pripoveduje enako kot drugih šestintrideset pred njim.

Večnost

Zdi se, da vse bolj razmišljam samo o enem: o odnosu z večnostjo, pove van Gogh v filmu At Eternity's Gate. V prvoosebni pripovedi, v kateri se slikar, ki ga je imenitno upodobil Willem Dafoe, sprehaja po pokrajini Arlesa in po naročilu režiserja pogosto sam drži kamero v rokah, tako da vidimo van Goghove korake po arleških poljih, prav tistih, ki jih je obiskoval pred stodvajsetimi leti.

Schnabel je film zastavil izven časa, a vseeno v Parizu, Auversu-sur-Oise in Arlesu, prostoru, kjer je Vincent živel, na zemlji, kjer so resnično vzklila semena, ki jih je kasneje v razcvetu rož slikal na platna. Na nekaj mestih v filmu mu je dejansko uspelo, tudi s pomočjo presežnega scenarija, prikazati, da je slikarju še kako jasno, da ob njem, pa tudi daleč naokrog, ni in ne bo nikogar, ki bi ga razumel. »Kdo ve, ali bi mu to sploh količkaj pomenilo? Hotel je samo slikati, to je vse,« pove vedno sproščeni in vedno vlogi primerno razpredajoči Willem Dafoe. »Ljudem je hotel pokazati nekaj, česar niso mogli videti. Si umetnik sploh lahko zada težjo nalogo? Obenem je globoko v sebi slutil, da bo nekaj tega, kar je oživljal na platna, ostalo kasnejšim rodovom, ki bodo znali razumeti. Vedel je o tem, prepričan sem.«



Američan je na beneškem filmskem festivalu za vlogo van Gogha prejel nagrado volpi za najboljšo moško vlogo. Verjetno prvo v vrsti, ki bodo v prihodnjih mesecih še sledile. Igralec, ki je bil sedemindvajset let član legendarne gledališke skupine Wooster Groop, ki jo je skupaj s prijatelji in nekdanjo ženo Elisabeth LeCompte ustanovil v garaži njujorške ulice Wooster, velja za eno bolj nenavadnih figur filmskega in gledališkega sveta. Odkrili so ga seveda v gledališču in ga začeli vabiti k filmu, tako da za Willemom ni klasične holivudske zgodbe klečeplazenja za avdicije in vloge.

V filmih je bil že marsikaj, a najbolj se ga spomnimo po vlogah Eliasa Grodina v Vodu Oliverja Stona, Jezusa v Scorsesejevi Zadnji Kristusovi skušnjavi, Bobbyja Peruja v Lynchevem filmu Divji v srcu, Caravaggia v Angleškem pacientu, Pasolinija v Ferrarovem Pasoliniju ...

Mnogi gledalci se ga spominjajo predvsem po vlogah negativcev. Tega ne mara. Nekoč je preštel vse svoje vloge in ugotovil, da je bilo med njimi prav zlobnežev najmanj. Njegov najljubši je Frankenstein. Toda ljudje iz gledališkega sveta se ga spomnijo še po marsičem drugem, njegovem sodelovanju Richardom Schechnerjem in The Performance Group, Bobom Wilsonom, pa z Richardom Foremanom (tudi on je doma na ulici Wooster), ki mi je o njem pred leti povedal: »Najbolj žlahtno pri delu z Willemom pa tudi pri Willemu samem je, da ne pojasnjuje naglas skrivnosti svojega notranjega življenja, kar igralci pogosto počnejo.«
 

Telo

Willem je prepričan, da vse, kar smo, pri igri vedno najprej nakaže s telesom. »Vsi smo omejeni pri telesu, tudi jaz, čeprav najmanj dve uri na dan posvečam vadbi. Tako lahko v sebi sprožam impulze, včasih tudi atletske, in lahko jih, predvsem pri igri, pošiljam dalje. To je bila vedno moja ambicija. Ko je človek v gibanju, se hitreje poveže z nečim ali nekom. Hitreje zazna svoje mesto v prostoru in prostor sam.« Pri van Goghu, bolj kot pri kateri koli vlogi doslej, je njegovo telo obraz, njegove mišice brazde na njem, njegova gibčnost van Goghov sijaj v očeh.



»Nisem prepričan, da lahko mogočna umetnina nastane samo z velikim trpljenjem,« razmišlja z globokim raskavim glasom, ki ob njegovih gledaliških začetkih še zdaleč ni bil tak. »In nisem prepričan, da je tudi van Gogh menil tako. Zagotovo je slikar imel specifičen odnos do muk vseh sort, še najbolj tiste, h kateri je pogosto sedal v kot svojega srca, in vsi vemo, da je zelo dobro poznal notranjost psihiatričnih bolnišnic, da je doživljal živčne zlome in trpel za hudo anksioznostjo, a poznal je tudi najveličastnejše vrhove človeške radosti. Razumel je njuno simbiotično povezanost. In prepričan sem tudi, da so mu bili moralistični dualizmi dober-slab in dualizmi nasploh, tudi ta, pri pameti in nor, popolnoma tuji. Opisujemo ga kot norega genija, a bil je veliko več kot to. Moj van Gogh spregovori predvsem o tem, kako razume in doživlja svet, naravo, umetnost. V tem, kar ste videli na platnu, je seveda veliko žalosti, a obenem enako veliko veselja do življenja in razumevanja.«



Da je vse to lahko ponotranjil v igri, je moral storiti kaj? »Mislim, da je igranje globoko ukoreninjeno v igri sami, rojeva se med procesom samim. V preteklosti sem že igral like, ki so resnično živeli, in nikdar jih nisem poskušal razlagati ali opravičevati, poskušal sem naseliti sebe vanje, najti svoj odnos z njimi, resnico, če hočete, način, kako bivati z njimi – v upanju, da si bom z gledalci, ko ga bodo gledali, lahko vse našteto delil. Ne bi si želel, da bi po ogledu filma iz dvorane odhajali z dokončnimi prepričanji, nemara celo obsodbami, aha, takšen je torej bil ta človek, temveč da bi naslednjič, ko bodo stali pred njegovimi slikami, razmišljali o tem, kaj so pomenile njemu in kaj pomenijo njim.«
 

Trenutek

Snemanje, ki je potekalo v jesensko-zimskih mesecih leta 2017, je bilo za oba, režiserja in igralca, sicer dobra prijatelja že nekaj desetletij, polno novih odkritij – ne samo o van Goghu in slikarstvu, percepciji njegovega življenja, temveč tudi o naravi njunih poklicev. »Julian je v veliki meri človek danega trenutka, človek improvizacije, čeprav ga boste videli na setu, kako ure in ure premetava in ureja scenografijo. V njegovem ateljeju sem v preteklosti preživel kar nekaj ur, tudi naslikal meje …«

Mešana tehnika? »Najbolj mešana (smeh), in podobno kot ima med ustvarjanjem v ateljeju vse te različne materiale zbrane okoli sebe in iz njih zlaga vkup vse tehnike, tako tudi snema; rad ima svoje stvar blizu, da lahko improvizira.

Zgodilo se je, da smo predvideno snemanje zaključili že sredi dneva. Julian je hiter odločevalec, redko koleba, in ob takšnih dnevih me je kmalu po poldnevu samo prijel pod roko, rekoč: 'Pojdiva tja, na polja, poglejmo, kaj se lahko zgodi tam … Morda bova prijela za čopiča in kaj naslikala.' Takšen je Julian in takšno je bilo tudi snemanje; veliko sva bila v naravi, veliko sva slikala, veliko sva bila z Vincentom.«

S tistim Vincentom, ki za časa življenja ni imel svojega občinstva, vseh teh milijonov in milijonov ljudi, ki danes ne morejo odmakniti pogleda od njegovih slik.
 

Svetloba

»Prihodnosti ne poznam, Theo, poznam pa večni zakon, ki pravi, da se vse nenehno spreminja. Spomni se, kako je bilo pred desetimi leti; vse je bilo drugačno, okoliščine, okus ljudi, skratka vse. Čez deset let se bo spremenilo veliko stvari. Ostaja nam, da nekaj naredimo, kar naredimo, ne bomo obžalovali. Bolj ko smo aktivni, bolje je; in raje doživim neuspeh, kot da bi stal križem rok …« je v pismu bratu slikar zapisal leta 1885.

»Šele takrat, ko se je obrnil stran od ljudi, ko je dvignil pogled v nebo in potem k naravi, jo začel slikati, je njegova bit začela utripati, in v filmu smo se osredotočili predvsem na slednje. Preden sem stopil na zemljo, po kateri je hodil sam, so mi, da sem se mu približal, precej pomagala njegova pisma in knjiga Van Gogh: The Life avtorjev Gregoryja Whita Smitha in Stevena Naifeha.«

Kaj pa iniciacija? »Mislite, iniciacija z 'najdeno' van Goghovo skicirko iz časa njegovega bivanja v Arlesu?«
Mhm. »Z Julianom sva v belih rokavicah listala po njej, ko je nenadoma mojo roko potisnil na eno od skic in močno pritisnil nanjo, hotel je povzročiti nekakšno transmisijo med menoj in njim (smeh). Saj je vseeno, konec koncev, ali je resnično njegova, vseeno je. In drugič sem Vincenta zelo začutil med snemanjem v Saint-Remyju, kjer še vedno stoji bolnišnica, v kateri je bival, kjer je iskal sebe, in boga, večnost, ki jo je slikal, in svetloba, ki jo je nazadnje vendarle našel in za vedno vstopil vanjo,« je sklenil Dafoe, gledališki in filmski igralec z enim najbolj raznolikih in impozantnih portfeljev v ameriški filmski industriji. In stalnega naslova nima v Kaliforniji, temveč enega še vedno v gledališkem New Yorku in drugega v Rimu.