V pričakovanju barbarov

Nacionalisti in suverenisti združujejo svoje moči, populistični tok preči evropsko celino. Madžarski premier Viktor Orbán je ubral neobičajno smer, v torek je šel v Milano, na srečanje z ministrom Matteom Salvinijem, tistim, ki drži v rokah niti italijanske politike. So prevzeli oblast barbari? Nastaja populistična internacionala?

Populisti povsod so opogumljeni s popularnostjo Donalda Trumpa v Združenih državah, njihov zagon pred volitvami v evropski parlament je očiten, trend v drugo smer bi morda lahko zaobrnil izid novembrskih vmesnih volitev v ZDA. Pred evropskimi volitvami čez osem, devet mesecev pa je politika na stari celini, nova in etablirana, vznemirjena. Od sestave prihodnjega parlamenta v Strasbourgu bo odvisno politično razmerje sil, bistveno za prihodnost Evropske unije in za vodenje institucij v Bruslju.

Mutacije

Na eni strani špekulira skrajna desnica, ki razmišlja transverzalno; še nedolgo tega je bila njena referenčna točka v Evropi Nacionalna fronta Marine Le Pen, zdaj sta referenci Orbán in Salvini. Osi med Rimom in Budimpešto ni mogoče razložiti samo s protipriseljensko agendo, stremljenja suverenistov so internacionalna, povezujejo se v blok, ki hoče preoblikovati evropsko integracijo, terja bolj suvereno Evropo, zmanjšanje moči nadnacionalnih institucij. Na drugi strani je politični mainstream. Spet je presenetila kanclerka Angela Merkel, očitno ima načrt, kako omejiti Orbána, Salvinija, Le Penovo, Kaczynskega – želi si nemškega predsednika oziroma predsednico evropske komisije, nemški dnevnik Handesblatt je pred kratkim pisal, da je opustila prizadevanja za položaj prihodnjega šefa Evropske centralne banke.

Tradicionalna evropska politika je opazno nervozna. Nemčija je politično šibkejša, kot je bila, vzhodna Evropa je bolj in bolj sovražna do evropskih idej, Francija je razmeroma sama, v Italiji je letošnje poletje eksplodiral fenomen Salvini. Če se sprašujemo, zakaj je bila te dni pozornost usmerjena proti lombardijski prestolnici, gre za precizne politične signale o smeri zunanje in evropske politike, ki jo ubira italijanska vlada. Mattea Salvinija ni mogoče obravnavati kot notranjega ministra, je politični voditelj, eden pomembnejših na evropskem prizorišču. Država članica evropskega juga, trdno zasidrana na Zahod, se pomika proti vzhodu in sledi modelu Madžarske in Poljske, ignorira evropska pravila in liberalne vrednote. To je nekaj, o čemer je treba razmišljati in kar se tiče liberalnih demokracij. Orbán pridiga »'neliberalno' demokracijo konservativnih vrednot, patriotizma, kulturne identitete«, kakor da bi lahko obstajala demokracija brez liberalnosti; kakor da se demokracija izčrpa z volitvami in lahko deluje brez svobode izražanja, neodvisnih medijev, javnega prostora, demonstriranja, pravne države, neodvisnega sodstva.



Vse oči so uprte k eni od ustanovnih članic Evropske unije, tam je bila leta 1957 podpisana rimska pogodba. Italija pa zdaj počne tisto, česar do zdaj še ni naredila država, ki je v jedru evropskega sistema. Eno je, če se postavljajo po robu višegrajke, nekaj povsem drugega pa, če liberalne vrednote, moralne standarde in integracijo prevprašuje država članica v sredici EU. Italija se je znašla na kritični točki. Vedno se je pozicionirala nekje v bližini Francije, Nemčije in Velike Britanije, je ena od treh velikih ustanovnih članic evropske skupnosti. Ne glede na to, da so visoke aspiracije večkrat ostale neuresničene in njena nezanesljivost vedno nekje v podtonu, ni nikoli zdrsnila predaleč stran, bližina z Berlinom in Parizom ni bila vprašljiva. Tokrat gledamo zasuk, država, ki bi se lahko vzpostavila ob vélikih, drsi proti višegrajskemu, avstro-ogrskemu bloku, je pred dnevi v italijanskem dnevniku zapisal Mario Monti.
 

Zunaj institucij

Toda nič ni jasno, kdo je odločil o tem repozicioniranju Italije: tega ni storila vlada s svojo skupno odločitvijo; o tem ne obstaja strateški dokument, ki bi ga bili obravnavali v parlamentu; o tem ni odločil premier, pa čeprav si tako prizadeva, da razglašenost vlade ne bi bila vidna; in niti ne zunanji minister, v njegovem programu, predstavljenem pred parlamentarno komisijo, ni bilo nič od tega.

Politično najvplivnejša figura je postal notranji minister in podpredsednik vlade, čeprav v opisu njegovih nalog tega ni, zdaj kreira zunanjo politiko, in to zunaj institucionalnih okvirov, brez védenja parlamenta, na načine, ki jih v italijanski ustavi ni. V ta kontekst sodi tudi Orbánov aktualni obisk. Nelagoden, zlovešč je občutek ob srečanju v Milanu, ki ima značaj ekskluzivno politično-strankarskega sestanka, ki ni institucionalen, potekal je v prostorih prefekture med predsednikom vlade Madžarske in ministrom Italije, medtem ko so na trgu pred stavbo državljani demonstrirali proti ksenofobni politiki, ki jo tačas izvaja Italija.
In ne nazadnje: Orban ima mandat, na aprilskih volitvah, ko je bil po osmih letih vladanja ponovno izvoljen, je dobil 49,5 odstotka glasov, medtem ko je Salvinijeva Liga spomladi dobila kakih 17 odstotkov glasov. V liberalnih volitvah štejejo volilni mandati, in ne trenutna popularnost. Če se italijanski skrajni desničar sklicuje na 60 milijonov Italijanov, ki da podpirajo njegovo politiko, to ne drži. Obstaja tudi druga Italija, čeprav manj opazna in razdrobljena, predstavljajo jo intelektualci, fragmentirana levica, predstavniki Cerkve. Naposled je Italija tista država, ki je zelo dolgo zelo humano sprejemala prišleke in je ni mogoče obsojati.
 

Nežne niti demokracij

Kar se dogaja na celini, zelo očitno sovpada z iztrošenostjo evropsko-ameriških odnosov, ni koincidence med evropskimi krizami in umikom Združenih držav. Podobno kot je bila leta 1945 ameriška vpletenost ključna, zagotovila je stabilnost in demokracijo v Evropi, se danes dogaja obratno, evropske države se z umikanjem ZDA vse bolj pogrezajo v težave. Zdaj, ko je EU spet sama, po brexitu čedalje bolj sama v svoji kontinentalnosti, se vračajo nacionalizmi, etnična trenja, demagogija množic. Ostajamo z vprašanjem, ali bi novi cikel liberalizma lahko sledil po novembru, če bi bil Trump na vmesnih volitvah poražen.

Celina za zdaj ostaja brez odgovora, kako ustaviti populizem. Nekaj časa je obstajala dilema, ali se bodo evropski konservativci naučili omejevanja skrajno desne politične sile. Vendar so na eni strani prav oni, ki sami izrabljajo nacionalizem, in na drugi strani socialdemokracija, ki ni znala poiskati odgovora in zdaj niti več ne more biti odgovor, dali skrajnežem priložnost za vstop v sistem.

Vmes se je evropska politična krajina zelo spremenila. Priseljevanje, sprejem prišlekov in odprti kozmopolitizem niso več politične kategorije, ki bi ugajale Evropejkam in Evropejcem. Na oder je vstopila skrajna desnica. Ne splača si zatiskati oči, politiki kot Orbán in Salvini so zelo popularni. Slednji ponuja same napačne odgovore, a odprl je pravo vprašanje in migracije postavil visoko na evropsko agendo. Bivši Chiracov in Mitterrandov minister Alain Lamassoure pravi, da je »dogajanje v zvezi z ladjo Aquarius s humanitarnega vidika škandalozno, vendar politično koristno, desničarjeva edina zasluga je, da je temo priseljevanja dvignil na visoko politično raven, v ospredje je postavil odgovornost vodilnih v EU«.

Očitno ima spet edina načrt nemška kanclerka. Angela Merkel je še nedolgo tega na sedežu Evropske centralne banke v Frankfurtu po odhodu Maria Draghija prihodnje leto videla Jensa Weidmanna, vendar naj bi si bila premislila. Položaj bruseljske komisije je v zdajšnji politični konstelaciji videti neprimerno pomembnejši. Ne gre samo za vodilni politični položaj, ki vključuje tudi geopolitično razsežnost, nakazuje se obris vojne proti nacionalistom, kot so Salvini, Orbán, Le Penova, Kaczynski.