V nadaljevanju preberite:

Na eni od sten v mojem stanovanju visi kaligrafija, ki mi jo je tik pred pokolom na Trgu nebeškega miru podaril kitajski kolega iz časopisa Guangming Ribao. Na njej sta dve tradicionalni pismenki: 樂觀. Le-guan. Optimizem. Kaligraf, ki ju je zapisal, je imel takrat dvaindevetdeset let in moj kitajski znanec mi je pojasnil, da je prav zato dragocena – kajti velikemu umetniku verjetno ne preostaja več veliko časa na tem svetu, tako da njegovih del ne more biti več kot toliko, kolikor jih je. Zato njihova cena že zdaj narašča.

Zakaj bi bil nekdo, ki ima dvaindevetdeset let, optimist, sem razmišljala. In se, medtem ko sem opazovala razigrani pismenki na porumenelem papirju, spraševala, zakaj mi je kitajski kolega podaril to kaligrafijo v trenutku, ko je bila vojska že na obrobju Pekinga, očitno pripravljena na to, da zatre študentsko gibanje. Tako silovito izrisana črta … tako neomajno zapleten smisel obstoja … tako entuziastično postavljeno vprašanje: »In kaj ti pravzaprav hočeš od življenja!?«