Slovo strokovnjaka, ministra za energetiko v osamosvojitveni vladi

Tomšič je bil eden od vodilnih strokovnjakov za integralno načrtovanje energetskih storitev ter ukrepov in instrumentov za spodbujanje učinkovite rabe in rabe obnovljivih virov, nekdanji profesor na ljubljanski fakulteti za strojništvo, višji strokovni svetnik na Institutu Jožef Stefan, prvi minister za energetiko v osamosvojitveni slovenski vladi ter ustanovitelj, dolgoletni in častni predsednik Slovenskega E-foruma.

Po končanem študiju na ljubljanski strojni fakulteti se je v ZDA izpopolnjeval na področjih tehnologij jedrskih reaktorjev in jedrske varnosti. Kot koordinator varnostnih analiz je sodeloval pri projektu gradnje jedrske elektrarne v Krškem. Hkrati je bil profesor na ljubljanski fakulteti za strojništvo. Zatem je od leta 1982 do 1987 v okviru Instituta Jožef Stefan vodil odsek za energetiko in vodenje procesov, potem pa do upokojitve konec leta 2006 kot višji strokovni svetnik deloval v okviru Centra za energetsko učinkovitost.

Širša slovenska javnost ga je spoznala sredi osemdesetih let, v »herojskem obdobju« ponovnega rojstva civilne družbe. Javno je nasprotoval jugoslovanskemu jedrskemu programu in paradigmi gradnje centraliziranih sistemov za oskrbo z električno energijo ne glede na okoljsko in siceršnjo ceno ter argumentiral v prid razvoju učinkovite rabe in rabe obnovljivih virov energije ter varstva okolja. Zaradi njegovega širokega strokovnega znanja, ki je segalo tudi na področje energetske ekonomike, veščin argumentiranega javnega nastopanja in karizme so ga Zeleni Slovenije po zmagi koalicije Demos aprila 1990 predlagali za ministra za energetiko ter vztrajali pri njegovem imenovanju ne glede na družinsko poreklo – bil je namreč sin narodnega heroja Toneta Tomšiča in ene od najbolj znanih jugoslovanskih političark Vide Tomšič – in dejstvo, da je na volitvah kandidiral na konkurenčni »zeleni listi« Zveze komunistov Slovenije. Njegovo imenovanje za ministra naj bi dokazovalo prednost strokovnosti in kompetentnosti pred revanšizmom, družinskim poreklom in strankarsko pripadnostjo.

Njegovo kratko ministrovanje je potekalo v obdobju, ko so bile reforme energetskega sektorja globoko v senci prizadevanj za preživetje in mednarodno priznanje Slovenije ter sporov o načinih denacionalizacije premoženja in privatizacije gospodarstva. V epizodo njegovega ministrovanja sodi tudi »električni mrk«, o katerem se je pozneje pokazalo, da ni bil le tehnološko neizogibna nujnost, temveč je k temu prispevalo tudi od takratnega vodstva Elesa zaukazano (ne)ravnanje operatorjem visokonapetostnega prenosnega sistema. Uspelo mu je sicer, da je bila ustanovljena Agencija za prestrukturiranje energetike, o kateri je vztrajal, da mora biti zasebno podjetje in ne državna ali para-državna struktura. Vendar je bila po njegovem odhodu z ministrskega položaja potisnjena na rob, v območje nastajajočega trga projektov na področju učinkovite rabe in rabe obnovljivih virov energije.

Skupaj z drugimi ministri Zelenih Slovenije mu je uspelo ustanoviti neodvisno mednarodno komisijo za presojo varnosti jedrske elektrarne Krško. Predvsem njemu gre zasluga, da je ta delovala izrecno strokovno in ni podlegla skušnjavam političnih dogem o nujnem takojšnjem zaprtju nuklearke.

Žal so šla mimo njegova opozorila, da ekonomske in sistemske spodbude za obnovljive vire zahtevajo tudi okrepljeno skrb in zmogljivosti njihovega umeščanja v prostor ter presojo vplivov na okolje in naravo. Sledila je »stihija« pri gradnji malih HE, kar je še danes ena od podlag za to, da veliko naravovarstvenikov nasprotuje umeščanju objektov za rabo obnovljivih virov energije v prostor.

Zaradi neodločnosti takratnega vodstva Zelenih Slovenije po odstopu z mesta ministra za energetiko ni bil imenovan za direktorja Elesa, čemur je odločno nasprotoval premier Janez Drnovšek. Prav reforme v energetiki ob vstopu v EU so bile ne tako dolgo zatem eden od glavnih izzivov druge Drnovškove vlade. Dr. Tomšič je bil z zavzemanjem za tržne reforme na področju energetike, nikakor pa ne za uveljavitev tržnih dogem, politično pred svojim časom. Podpiral je razvoj trga z električno energijo v Sloveniji, se zavzemal za liberalizacijo, a hkrati vedno znova poudarjal potrebo po njegovi regulaciji.

Po umiku s front ministrovanja in strankarskega političnega delovanja je v okviru evropskih raziskovalnih projektov poskrbel za prenos znanj in praks s področja integralnega načrtovanja virov v energetiki, podpornih ukrepov in mehanizmov za učinkovito rabo energije v različnih sektorjih ter spodbud za razvoj politik in tehnologij visoko energijsko učinkovitih distribuiranih virov in rabe obnovljivih virov energije. Že zelo zgodaj v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je zagovarjal tudi tezo, da ključni okoljski izziv ni toliko pomanjkanje virov, kolikor je izziv pomanjkanje zmogljivosti ekosistemov, da brez za našo civilizacijo usodnih sprememb v svojem delovanju zagotovijo medsebojno ravnovesje. Že leta 1993 so se pod njegovim vodstvom začele sistemske raziskave za blaženje podnebnih sprememb.

Na podlagi širokih in mednarodno preverjenih strokovnih spoznanj je od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja vse bolj spoznaval, da mineva obdobje od države načrtovane, vodene in izvedene (ter dodajmo, slabo nadzorovane) gradnje centralnih elektroenergetskih sistemov. Ključne razvojne izzive in priložnosti je videl na področjih lokalnih sistemov distribuirane energije in trgov z energetskimi storitvami.

To ga je poleg spoznanja, da zgolj s politično voljo in strankarsko politiko ni mogoče zagotoviti pogojev za tranzicijo k trajnostni energetiki, vodilo k ustanovitvi Slovenskega E-foruma, društva za energetsko ekonomiko in ekologijo, ki je povezal strokovnjake s področij energetike, ekonomije in drugih družbenih ved. Dejavnosti te nevladne organizacije so dale pečat javnemu prostoru, a jih je hkrati, z redkimi izjemami, spregledal slovenski energetski establišment, ki temelji na dogovorni ekonomiji »velikih igralcev« o ohranjanju statusa. V ključni fazi odločanja o gradnji Teš 6 je opozorila na tveganja in ponujeno roko strokovne podpore spregledal tudi takratni predsednik vlade Borut Pahor.

Slabo zdravstveno stanje mu je po letu 2006 onemogočilo, da bi se bolj dejavno v živo udeleževal razprav o nečem, kar naj bi postalo energetska politika države. Se je pa s polemičnimi članki, odzivi in komentarji do pred nekaj leti redno oglašal na najbolj profiliranem spletnem portalu na področju energetike v Sloveniji – www.energetika.net.

Skeptičen je bil do teze, da Slovenija nujno potrebuje novo nuklearko. Menil je, da je z vidika energetske in razvojne politike Slovenije ta teza skrajno nevarna predvsem zaradi iluzije, da bomo z veliko investicijo v neki z velikimi korupcijskimi tveganji obremenjen in prevelik objekt rešili večino izzivov, ki nas čakajo na poti nujno potrebnega radikalnega zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov. Tega bi se bilo treba lotiti s kombinacijo institucionalnih in sistemskih sprememb ter spodbud za razvoj distribuirane proizvodnje in hranjenja energije, pametnih omrežij in trgov z energetskimi storitvami. Različne jedrske tehnologije so pri tem le ena, z vidika Slovenije verjetno ne najbolj posrečena od možnih izbir, vsekakor pa nobena nujnost. Veliko bolj obetavno se mu je zdelo, da bi končno oblikovali nekakšno razvojno koalicijo med upravljavcem prenosnega omrežja in energetskimi podjetji, ki imajo v genetski zasnovi tudi zagotavljanje energetskih storitev in podpirajo razvoj distribuirane proizvodnje električne energije na podlagi obnovljivih virov. Zaskrbljen je bil nad načinom, kako se z neodločanjem o drugih možnostih na eni ter politično podporo z vrha oblikuje podlaga, ko bo gradnja nove jedrske elektrarne hočeš nočeš edina »realpolitična« nujnost.

Kot strokovnjak je presegal zaverovanost v eno samo, edino zveličavno »stroko«, ob tem pa menil, da je na tako majhnem trgu, kot je slovenski, »stroka« hitro pokvarljivo blago, zato potrebuje mednarodno prevetritev, sicer se prehitro proda vsaki politiki, od katere bodo imeli korist tudi tisti, ki zasedajo vodilne institucionalne položaje v stroki. Zato je v šali večkrat dejal, da je »leninist«, ker meni, da je sicer v stroki zaupanje dobro, nadzor pa še boljši! Za razliko od Lenina seveda ni imel v mislih partijskega nadzora.

***

Andrej Klemenc, dolgoletni prijatelj in tesni sodelavec v okviru Slovenskega E-foruma