V članku lahko preberete:

Odkar zvezdniki pišejo knjige, in princa Harryja je treba prišteti mednje, jim pri tem tiho pomagajo drugi: gre za specializiranega obrtnika in obrt, ki zahteva znanje različnih spretnosti. Viri iz panoge pravijo, da mora biti najboljši pomagač v enaki meri tudi urednik, novinar, pisatelj, imitator in psihiater. Predvsem slednje.

Gotovo je bila ena od predpostavk – in k temu je nedvomno pripomogel Harryjev ghost writer, pisatelj v senci, s Pulitzerjem nagrajeni ameriški novinar in pisatelj John Joseph Moehringer – ta, da je v svetu, ki postaja vedno bolj to in vedno bolj ono, predvsem pa je vedno bolj posredovan z vsemi mogočimi vmesniki, neposredna povezava z lastno izkušnjo edina stvar, ki ji je mogoče zaupati.

Seveda to velja tudi za pisce, ne nujno vse, med njimi ghost writerje, in precej manj za princa, ki je, če gre razumeti prav, imel nešteto pogovorov (posnetih zagotovo) s svojim zapisovalcem, in iz tega je bilo treba narediti knjigo, ki ji ne gre očitati, da ni berljiva (poslušljiva), in premore tudi nekolikanj svojstvene poetike.