V nadaljevanju preberite:

Zdi se, da je prav ta občutek brezizhodnosti prispeval k nedavnemu pismu vidnih predstavnikov slovenskega javnega življenja, na čelu z dvema nekdanjima predsednikoma republike. Veseli naju, da začetek njihovega poziva odraža visoko soglasje v Sloveniji, da je Ukrajina žrtev ruske agresije, ki je ni mogoče opravičiti. Precej bolj jasno kot v pismu, ki so ga nekateri avtorji sedanjega poziva objavili lani spomladi, je podčrtana tudi podpora pravici Ukrajincev, da svojo samostojnost in svobodo branijo z orožjem. V obeh navedenih točkah vidiva obilo izhodišč za ploden pogovor ne le v Sloveniji, marveč tudi širše.

Po drugi strani pa se nama zdi, da podpisnikom iz teh zelo jasno izraženih izhodišč ni uspelo izpeljati nujnih sklepov. Njihova temeljna želja po čimprejšnji ustavitvi vojne na vzhodu Evrope, izražena že z naslovom javnega pisma, je namreč uresničljiva zgolj ob doslednem upoštevanju obeh dejstev, izpostavljenih na začetku poziva. A ti se v pismu razvodenita v znanih klišejih.