V nadaljevanju preberite:

»Zmagala bo Srbija. Imate talentirane igralce, še posebno tega vašega malega Šeška, ki je sijajen igralec, a je Srbija močnejša. Stavite? Vi meni dobro slovensko vino, po možnosti Simčičevo opoko, jaz vam karton najboljšega srbskega vina. Pri meni ni dvoma, boljša je Srbija.« Tako je srbski predsednik Aleksandar Vučić februarja letos v intervjuju za Sobotno prilogo po tem, ko je razlagal, kako je pri njegovih rojakih vedno nekdo drug kriv za njihove težave, odgovoril na naše vprašanje, kdo bo kriv, če Srbija izgubi tekmo s Slovenijo na evropskem nogometnem prvenstvu.

Povsem običajno je in tudi spodobi se, da predsednik verjame, da je njegova država boljša od drugih, sicer bi najbrž težko bil predsednik. Tudi za nekoga, ki se domačim nogometnim huliganom rad pogosto in naglas hvali s svojimi navijaškimi uličarskimi »podvigi« iz mladosti, je strastno dojemanje športa nekaj povsem pričakovanega.

Manj pričakovano pa je, da se moder državnik brez potrebe in neizzvan zaleti v stavo, s katero ga novinarji mesece kasneje lahko vlečemo za jezik in tehtamo verodostojnost njegovih besed. Zame kot novinarja bi namreč bilo darilo od boga, če Vučić požre svojo besedo in nikoli ne plača izgubljene stave. Ni je škatle vina, ki bi bila vredna več od potrditve vsakomur znane floskule, da politikom ne gre verjeti niti, ko voščijo dober dan.