Memento: Lady Barbara Judge (1946-2020)

V nepredvidljivih časih, kjer prihodnosti ne zna napovedati niti najbolj izurjena ciganka, svet še kako rabi ljudi z globalnimi pogledi, ki jim delavnost, ambicioznost, etika in prijaznost niso tuja, ljudi, ki imajo mednarodne povezave in so strokovnjaki na svojih (različnih) področjih.
 
Lady Barbara Judge, ki se je prejšnji ponedeljek poslovila pri svojih 73 letih, je navdihovala svet, puščala sled in bila, kot je pred slabim letom v intervjuju z njo za Delo ugotovil Aljaž Vrabec, mnogo več kot samo zagovornica spolne enakopravnosti in jedrske energije.
 
Najino prvo srečanje se je zgodilo pred šestimi leti, ko sem imel čast biti opazovalec srečanja Trilaterale v Washingtonu. Karizmatična dama popolnega aristokratskega videza je izpod svojih velikih očal natančno spremljala vse debate, na katere je bila skrbno pripravljena, z vprašanji in komentarji bogatila diskusijo, v času kosil in večerji pa samozavestno kramljala z vsemi najvišjimi gosti, od nekdanjega zunanjega ministra Združenih držav Amerike Henryja Kissingerja, profesorja Josepha Nya iz Harvarda do žal že pokojnega Petra Sutherlanda, zadnjega direktorja Gatta, prvega direktorja WTO in predsednika Goldman Sachsa.
 
Priznam, bil sem impresioniran, slednje pa se je še stopnjevalo, ko sem prebral njen življenjepis:  Pravnica, borka za pravice žensk, britanska in ameriška državljanka, ki je v finančni in  jedrski industriji, pokojninskih skladih, medijih, energetskih in zagonskih podjetjih naredila bleščečo mednarodno kariero. Bila je najmlajša članica  ameriške komisije za vrednostne papirje in borzo, kamor jo je imenoval ameriški predsednik Carter, prva ženska direktorica v medijskem konglomeratu Ruperta Murdocha, direktorica sveta za jedrsko energijo Velike Britanije in prva predsednica upravnega odbora angleškega Institute of Directors. To je le nekaj od pomembnih funkcij, ki jih je imela v svoji bogati karieri poslovanja po celem svetu.
 
Ker verjamem, da v Sloveniji rabimo najbolj izjemne, povezane in inspirativne ljudi, se nisem zadovoljil z dejstvom, da jo bom lahko osebno srečeval na srečanjih Trilaterale, zato, sem naredil točno to, kar je kasneje svetovala mladim v že prej omenjenem intervjuju za Delo: »Skušajte spoznati čim več ljudi, in ko spoznate nekoga zanimivega, ga prosite za vizitko in mu kasneje pošljite elektronsko sporočilo. Nekaj kratkega in prijaznega, denimo, da ste uživali v predavanju ali kaj vas je navdušilo. Vsem je namreč všeč, če jih pohvalite. Kadar dobim sporočilo, da je nekdo užival na mojem predavanju, se dobro počutim ves dan. Če so si vas zapomnili, vam bodo odgovorili, če ne, ste vsaj poskusili. In če vam odgovorijo, potem ohranjajte stik. Nikar pa ne bodite razočarani nad zavrnitvami. Če pošljete deset elektronskih sporočil, je precej dobro, če dobite dva odgovora.«
 
Njen odgovor je prišel, prijazno se je zahvalila, hkrati pa je povedala, da je izjemno zasedena. Moja vztrajnost, ki je trajala nekaj let in dejstvo, da smo srečanje Trilaterale organizirali tudi v Sloveniji, sta bila verjetno razloga za začetek najinega prijateljstva in sodelovanja.
 
Zaradi operacije se ni uspela udeležiti prvega srečanja Trilaterale v Sloveniji, držala pa se je obljube, da pride ob naslednji priložnosti. Blejski strateški forum lansko leto se je zdel idealna priložnost za povabilo, nespretnost jordanske vlade pa ji je omogočila nekaj dni v njenem drugače vsaj leto v naprej polnem urniku.

Slovenija je navdušila Lady Barbaro Judge, Lady Barbara Judge pa je navdušila Slovenijo. En od najlepših koncev, ki sem ga obiskala v zadnjih mesecih, je gotovo Slovenija, izjemno presenečenje zame, je zapisala v reviji Forbes, ko je s poslovnim svetom delila izkušnjo kulinaričnega presežka v Hiši Franko in srečanja z  Ano Roš. Tudi Jedrska elektrarna Krško in vodstvo skupine GEN je Lady Judge povsem navdušilo: »Že dolgo nisem bila v jedrski elektrarni, kjer bi pri vodstvu začutila toliko znanja in zagnanosti, pa sem bila že v mnogih – večkrat v Fukušimi, v novi jedrski elektrarni v Abu Dabiju, pa tudi v Veliki Britaniji in Franciji, toda povsod imajo mnogo več težav. Elektrarna v Krškem je v odlični kondiciji, je učinkovita, ima prave strokovnjake in varnostno kulturo na izredno visoki ravni. Upam, da boste Slovenci in vaša vlada razumeli, kako pomembni sta elektrarna v Krškem in gradnja novega bloka.«

Med mnogimi najinimi pogovori mi je dala vedeti, kako posebna in izjemna je Slovenija. Tudi zato mi jo je uspelo prepričati, da se vanjo vrne. Spretno sva krmarila, da sta tako Ameriška kot Britanska gospodarska zbornica organizirali zanimivi srečanji. Britanska veleposlanica Sophie Honey, ki se te dni poslavlja iz Slovenije, je gostila nepozabno srečanje žensk in ne boste verjeli – za ameriško veleposlanico Lyndo Blanchard je bilo prav to eno njenih prvih srečanj ob prihodu v Slovenijo. Lady Judge ji je obljubila, da bo ob naslednjem obisku njena gostja v rezidenci. Tako kot je obljubila, da bo še naprej obiskovala slovenske restavracije in o njih pisala recenzije, saj jo je tudi Zemono in Tomaž Kavčič povsem prevzel.

Korona je zaprla meje, nadaljevanje sodelovanja na področju krepitve vloge žensk v managmentu, komuniciranja prednosti jedrske energije in številnih drugih tem, ki smo jih opredelili kot relevantne za sodelovanje, smo prestavili na čas po koroni, ko se bo svet začel odpirati. Kako vesela je bila Lady Judge mojega pisma pred meseci, da me je Trilaterala sprejela med svoje člane, saj je to pomenilo, da se bova poleg Slovenije še naprej srečevala tudi drugje po svetu. Ravno pred dnevi sem razmišljal, da morda najdemo varno okno v oktobru, da spet obišče Slovenijo, spozna novo vlado in nadaljujemo vse, kar smo si zastavili. Tuhtal sem, katera bo tokrat tista restavracija, ki jo bo ponesla v svet.

Rak trebušne slinavke, za katerega je izvedela točno v času, ko se ni uspela udeležiti srečanja Trilaterale v Sloveniji, je čas obiska v Sloveniji dokončno in boleče prečrtal iz njenega urnika. Lady Barbara Judge ne bi bila posebna in izjemna, če se ne bi odločila, da tudi soočenje s smrtjo uporabi za to, da bi bil svet po njenem odhodu boljši in lepši. Nekaj dni pred svojo smrtjo je objavila posnetek, ki ga začne z besedami, ki so osupnile njene prijatelje po celem svetu: »Umrla bom. Umrla bom, ne čez nekaj let, verjetno čez nekaj mesecev. Žal je to slovo trajalo le dva dni, njena poslednja želja pa je jasna – borba proti raku na trebušni slinavki s preventivnimi pregledi in razvojem znanosti.«

Zapomnim si ljudi, ki ustvarijo vtis, so prijazni in so v pomoč. Takšne ljudi občudujem in si jih zapomnim.
 
Draga Barbara, občudoval sem te in za vedno se te bom zapomnil.

Verjamem, da podobne občutke delijo tudi tisti v Sloveniji, ki si jih uspela srečati. Hvala za vse!
 
Iskreno sožalje tvojemu sinu Lyoydu in vsem tvojim najbližjim.