V nadaljevanju preberite:

Sedim na svojem žalostnem prestolu in pišem. Pišem, ker ne morem preživeti. Tega ne povem nikomur. Zato samo pišem. In živim. Včasih je bilo preprosto, danes ni več. Preveč jih že ve, da ni več tako preprosto. In vse več jih piše, ker ni tako preprosto. Pa vseeno ne pomaga. Smeti se nabirajo, tam nekje zunaj. Kdo jih bo odnesel? Tisti, ki pišejo, gotovo ne.

Pri nas se še vedno vse konča, ko izgubiš službo. Takrat mnogi začnejo pisati, se iskati. Tako temu pravijo danes, tako so temu rekli včasih. Iščem se. Zdaj to tudi prodajajo. To, da so se iskali in našli. Pišejo priročnike o tem, kako so se našli. Pa čeprav še naprej tavajo v temi. Torej lažejo, ker znajo lagati. Eni bolje, drugi slabše. Ko jih kdo pokliče in vpraša, ali so srečni, brez obotavljanja izstrelijo, da so seveda srečni. In potem vsi skupaj živijo v drugi najsrečnejši državi v Evropi, čeprav so drugi tudi po številu samomorov, včasih celo prvi, a o tem se ne sme govoriti, ker je nalezljivo. Ampak oni so srečni, ker ne razmišljajo o samomoru. Ker se bojijo. Strah jih ohranja srečne, strah je večji od življenja. Že dolgo je tako.