Smo fenomen, pojma nimamo o nogometu

»Celje je metropola,« je odmevalo pretekli teden, ko je naslov državnega nogometnega prvaka prvič osvojil klub iz mesta ob Savinji. Podvig celjskih nogometašev je odmeval tudi za slovenskimi mejami, a je hkrati izpostavil športno podobo mesta, ki je pod taktirko dolgoletnega župana, velikega športnega navdušenca in nekoč vrhunskega alpinista Bojana Šrota, postalo športno središče države.

Gospod župan, dobrodošli v družbi nogometnih prvakov. V Celju šampionov ne manjka, kajne?
»Po malem smo že vajeni zmagovanja, ampak nogometno je eno od posebnih, prestižnejših. Ve se, kako pomemben je nogomet, kako globalno priljubljen je. Čestitke sem sprejemal tudi iz drugih držav v regiji. Prav tako mi je čestital ljubljanski župan Zoran Janković. Da, res je odmeval naslov prvakov. A hkrati se zavedamo, da imamo tudi rokometne prvake, najboljše in tudi zunaj slovenskih meja zelo prepoznavne košarkarice, veliko v najzahtevnejši mednarodni konkurenci odličnih športnikov v individualnih športih. Celjski šport predstavlja, mislim da kar 51 različnih panog v 75 klubih. Ukvarjamo se z domala vsemi, a po drugi strani je to težko denarno vzdrževati. Na voljo imamo milijon evrov. Lahko bi vse dali rokometašem ali nogometašem, ampak bi bilo občutno premalo. Celjski športni mozaik je sestavljen pretežno iz ljudi, ki jim je šport pri srcu in jih pri tem ne vodi pohlep. So entuziasti, volonterji ter pripadniki skupnosti. V klubih se razdajajo, eni z delom, drugi še z denarjem povrhu.«

V klubu ste brez formalne izvršilne funkcije, a kot član upravnega odbora in župan imate izjemen vpliv na delovanje nogometnega kluba.
»Ko smo z Darkom Klaričem in Marjanom Vengustom začeli projekt novega stadiona, smo si segli v roke in rekli, da mora biti klub vreden tega stadiona. Ne smemo si privoščiti, da bi na njem rasla koruza. Kot župan sem dvakrat sodeloval pri sanaciji kluba in doslej nam je vedno uspevalo preprečiti najhujše, ob Mariboru smo edini klub, ki nikoli ni izpadel iz prve lige. Da, moja skrb je, da klub ohranja svoje poslanstvo.«

Je mogoče narediti še en korak naprej v organizacijskem in tekmovalnem ustroju brez tujega vlagatelja? Menda se pogovarjate z ruskimi vlagatelji, čeprav so izkušnje z ukrajinskimi slabe?
»Sodelovanje z ukrajinskim poslovnežem, ki je bil s srcem pri tenisu, je bilo predvsem dobra izkušnja. Bilo je tudi preveč napačnih informacij, saj nam ukrajinski vlagatelji niso vzeli nobenega evra, res pa je, da smo zaradi njih naredili prevelik strošek. Nastali so zaradi prevelikih ambicij, ki so sprožili nakupe igralcev, ti pa so nato z nami sedeli na tribuni. Med seboj smo se zbadali, češ, poglej, saj imamo na tribuni dražje moštvo kot na igrišču. Da, z Rusi se že dlje intenzivno pogovarjamo.«

Ste verjeli v nogometno zmago?
»Pred tekmo je bilo čutiti živčnost pri večini, jaz pa sem bil povsem miren. Tudi trenerju Dušanu Kosiću sem rekel, naj bo brez skrbi. Verjel sem in to sem začutil že pozimi. Videl sem, kako se se odzivali fantje, vedel sem, kako se je nekoč ustvarjal evropski naslov prvaka rokometašev, ki so bili jeseni premladi, spomladi pa šampioni. Uslugo nam je naredila tudi Olimpija, ker je zamenjala Safeta Hadžića. On je pravi simpatikus.«

Trenerja ste podpirali tudi takrat, ko ni šlo vse po načrtih.
»Dušan se je ob slabših izidih tresel, v podzavesti in iz izkušenj iz delovanja v drugem okolju je imel, da bo v primeru poraza, dveh takoj odletel. Pomagal sem mu tako, da sem mu razkril pogled, ki je, da je bolje igrati tako, kot želi, in zmagati eno tekmo kot biti bojazljiv in trikrat osvojiti po točko. Da je Celje drugačno, da ne menja trenerja, ki ga mora potem še plačati. Naj z nami trpi. Da, Dušan je neverjeten mož, niti enkrat ga nisem slišal zakleti, je umirjen, zelo očetovski, objame igralca, takšnega potrebujemo.«

Celje je zanimivo, saj v vodilni klubski strukturi ni človeka z znanim nogometnim poreklom, a športne zakonitosti delujejo, kot da bi jih vlekli najbolj izkušeni nogometni možje.
»Da, vedno pravim, da smo fenomen. V upravi delujemo ljudje, ki nimamo pojma o nogometu. Sicer ga podrobno spremljam že 25 let in me je vsrkal. Pomembno je, da ga imamo radi, in to je ključno za uspešno delovanje kluba. V naši filozofiji je vidno, da jemljemo igralce, ki jim poskušamo oživiti kariero. Tak je, na primer, Mitja Lotrič. Ko smo ga prvič videli igrati, je eden od članov uprave dejal, da še v drugi ligi ne more igrati. Vrnili smo tudi Žana Benedičiča. Veliko stvari se nam je izšlo. Veseli me, da sta se ujela tudi trener in Robert Koren, da je športni direktor Branko Veršič, ki nikoli ni deloval v nogometu, vselej na terenu, in ne v pisarni. Da vzame igralca, za katerega trener reče, da je pravi.«

Ste že v nestrpnem pričakovanju evropske tekme?
»Po malem pa že. Seznanjen sem s tem, s kom se lahko pomerimo. Polovica moštev je premagljiva. Optimist sem, ker smo ohranili moštvo in tudi tekmovalni ritem.« Gorazd Nejedly