Ljubljana – Rezultati vseevropskega testa več kot 500 živil niso dobri, ugotavlja deset evropskih potrošniških organizacij, ki so preverjale živila, o katerih je znano, da lahko vsebujejo akrilamid, kot so čips, piškoti, kava ali žita za zajtrk.

Pri testiranih piškotih in oblatih, namenjenih odraslim, je imela na primer kar tretjina vzorcev vrednost akrilamida na meji ali pa je vrednost akrilamida presegla referenčno raven. Te izdelke pa pogosto zaužijejo tudi otroci, mlajši od treh let, zato je treba znižati referenčne meje. Ukrepi so nujni tudi pri zelenjavnem čipsu, saj so testi tudi tu pokazali na visoke vsebnosti akrilamida, ki dokazano povečuje tveganje za nastanek raka.

Potrošniške organizacije zato opozarjajo evropsko komisijo, da potrebujemo zavezujočo zakonodajo. »Dokler bodo ukrepi prostovoljni, nekateri proizvajalci tega vprašanja ne bodo jemali resno in potrošniki bodo še vedno, po nepotrebnem, izpostavljeni visokim ravnem akrilamida. Evropska komisija naj zaostri zakonodajo na tem področju in zniža referenčne ravni za vsebnost akrilamida v živilih na najnižje možne, saj so zdaj premalo stroge,« pravijo v ZPS.



Največ izdelkov s preseženimi referenčnimi ravnmi je bilo med piškoti in oblati. Te izdelke, ki so namenjeni predvsem odraslim, pa številni starši pogosto dajejo majhnim otrokom. »Komisija naj zniža referenčno raven za vsebnost akrilamida v piškotih in oblatih toliko, da bo omejitev količine akrilamida bližje ravnem za 'otroške' piškote,« zahtevajo v ZPS.

Rezultati ankete, ki so jo pri ZPS februarja izvedli med potrošniki, namreč kažejo, da otroci do treh let v 75 odstotkih uživajo živila, ki niso namenjena izključno tej starosti, torej običajna živila. BEUC pa skupaj s potrošniškimi organizacijami zahteva tudi, da komisija pripravi referenčne ravni za zelenjavni čips. Testi kažejo, da čips iz korenja, pese ali pastinaka vsebuje v povprečju skoraj dvakrat toliko akrilamida kot različice iz krompirja, čeprav se pogosto obravnavajo kot bolj zdrave možnosti.

Prostora za izboljšave je še precej

Primerjava med državami kaže, da so rezultati analize vsebnosti akrilamida v živilih še posebej spodbudni za Slovenijo in Nemčijo, saj so bili vsi analizirani vzorci skladni s trenutnimi referenčnimi ravnmi. »Rezultatov ne gre posploševati, saj gre za razmeroma majhen vzorec (20 naključno izbranih izdelkov) in nikakor ne reprezentativen vzorec za celotno Slovenijo,« opozarjajo na ZPS.



Dodajajo, da je kljub temu prostora za izboljšave še veliko, saj je akrliamida v določenih vzorcih še vedno preveč, predvsem pri izdelkih, ki jih uživajo tudi otroci, mlajši od treh let (krekerji, piškoti). Da je vsebnost akrilamida mogoče zmanjšati na najnižjo raven, pa dokazuje kar sedem od skupno dvajsetih vzorcev, kupljenih v Sloveniji.

Kako zmanjšati tveganje

Na ZPS svetujejo, da živila raje kuhajte v vodi, na pari ali jih dušite, tudi pri pečenju dodajajte vodo in hrano zapecite do zlato rumene barve, dele, ki so temno rjave ali črne barve, pa odrežite. Temperaturo pečice ali olja v cvrtniku nastavite na največ 170 stopinj Celzija, živilo pa predhodno blanširajte. Dodatki zelišč, kot so rožmarin, zeleni čaj, žajbelj ali sok limone, zavirajo nastanek akrilamida.

Živila med pečenjem na žaru pogosto obračajte, tako da se posamezni deli ne zažgejo. Krompir shranjujte v temnem, hladnem prostoru (ne manj kot na osmih stopinjah Celzija) in ne v hladilniku. Krompir za pečenje ali cvrtje narežite na debelejše kose in jih pol ure pred peko namakajte v vodi, lahko ga pred peko tudi blanširate oziroma nekaj minut kuhate v vreli vodi.

Akrilamida je veliko in je nevaren

Potrošniki niso izpostavljeni akrilamidu samo z uživanjem industrijsko proizvedene hrane (čips, kruh, piškoti, kava), ampak tudi z doma pripravljenimi živili, ki jih, denimo, pečemo na temperaturi nad 170 stopinj Celzija, ali preveč zapečemo svoj jutranji toast.



Akrilamid je kemična snov, ki nastane med praženjem, cvrenjem in pečenjem živil iz krompirja, žit, kave in kavnih nadomestkov pri temperaturi, višji od 120 stopinj Celzija. Akrilamid je genotoksična in nevrotoksična snov, ki vpliva na naš genski material in nevrološki sistem. Zato uživanje živil, ki ga vsebujejo, pomeni tveganje za zdravje ljudi. Pri otrocih je tveganje zaradi njihove majhne telesne mase še toliko večje.