Ledene jame v švicarskem ledeniku Gorner

Ledenik Gorner pod masivom Monte Rosa je s površino okoli 60 kvadratnih kilometrov drugi največji ledenik v Alpah, po dolžini – meri okoli 12 kilometrov – pa je tretji najdaljši.

Tako kot drugi je žrtev podnebnih sprememb. Kako obsežno in hitro se krči, so avgusta proučevali tudi znanstveniki evropske vesoljske agencije, ki ledenike budno spremljajo predvsem s floto satelitov visoko nad nami. In iz vesolja se krčenje ledenikov jasno vidi. V projektu Notranjost ledenika Gorner natančneje proučujejo že od leta 1999, med drugim raziskujejo, kakšni so procesi taljenja ledu globoko pod površjem ledenika. Tako sta eno od ledenih jam sredi avgusta obiskala astronavt Luca Parmitano in vodja Esinega oddelka za podnebje Susanne Mecklenburg.

»Kar zdaj vidimo, čez nekaj let ne bo več tu. Že zdaj izginja,« je poudaril Parmitano. Ledenik se skrči za okoli 30 metrov na leto, od sredine 19. stoletja ga je že za okoli dva kilometra in pol manj. Kjer je bil nekoč led, so zdaj samo skale, nazorno prikazujejo nekateri posnetki švicarskih raziskovalcev.



Obeti za ledenike v Alpah na splošno niso dobri, saj se v tej gorski verigi talijo celo hitreje v primerjavi s Himalajo ali Andi. Če se ne bo nič spremenilo, bi se lahko do leta 2050 stalilo od 80 do 90 odstotkov ledenikov v Alpah. To pomeni, da bo ostalo le nekaj največjih, pa še tisti bodo le žalostne zaplate. Esino ledeniško odpravo so tudi snemali, dokumentarni film bodo prikazali na ključni konferenci o podnebnih spremembah COOP26 v Glasgowu, ki bo od 31. oktobra do 12. novembra.

Taljenje ledenikov po vsem svetu je od konca 19. stoletja vse bolj obsežno. Satelitska opazovanja potrjujejo, da je taljenje pospešeno predvsem od začetka 90. let prejšnjega stoletja. Med letoma 1961 in 2016 se je stalilo kar 9000 gigaton (gigatona je milijarda ton) ledu na ledenikih na našem planetu.