Vlada počasi navaja državljane na omejitve

Zagreb – V hrvaški prestolnici živim v 16. nadstropju poslopja z več kot 3000 stanovalci. Po svoje se počutim kot doma, torej tako kot v Pekingu, kjer sem prav tako živela v nebotičnikih. Tukaj ne more biti odtujitve. Odkar se je v pogovore med sosedi vpletel koronavirus, smo se še dodatno zbližali. Čeprav večinoma ne vemo, kako se kdo imenuje.

»Potrebujete kaj iz trgovine?« me je skozi masko vprašal mlajši sosed, ki ima tri otroke, tako da mora pogosteje po nakupih. »Pazite nase!« mi je navrgel iz dvigala, ko sem mu dejala, da imam vse, kar potrebujem. Začetne občutke tesnobe poskušajo ljudje odgnati tako, da nudijo pomoč drugim. Zdi se mi, da to v resnici pomaga.

Glede na to, da sem včeraj poslušala zagotovila zagrebškega župana Milana Bandića, da stroka priporoča »čim več odhodov na Jarun in Bundek« – umetni jezeri ob Savskem nasipu –, sem tudi včeraj zjutraj svoja dva kosmatinca odpeljala na dolg sprehod po soncu. Na poti proti nasipu sem šla skozi park za pse in z nekakšno prebujeno solidarnostjo z več kot dvometrske razdalje pozdravljala številne ljudi, ki so na klopeh ali v travi sedeli z otroki ali prenosnimi računalniki, s kavo v papirnatih kozarcih ali vinjakom v stekleničkah. Jutro se je zdelo običajno in spontano sem pomislila, da že dolgo ni bilo tako lepe pomladi. A položaj se spreminja iz ure v uro.

Individualna odgovornost

Ko sem se vračala domov, je bil park za pse že zaprt, prav tako otroška igrišča. Prodajalne z živili so dobile nalog za skrajšanje delovnega časa, stroka pa zdaj priporoča – čim manj izhodov iz hiše. Vse mogoče omejitve postopoma zaostrujejo. Javni promet se je zmanjšal, a za zdaj še deluje. Zaposleni, ki ne morejo delati od doma, gredo v službo vsak drugi dan. Taktika hrvaške oblasti je, da počasi navaja državljane na omejitve, ki bodo očitno še dolgo trajale. Minister za zdravstvo Vili Beroš, ki je zaradi umirjenih, strokovnih in transparentnih poročil o stanju v državi nova zvezda hrvaške javnosti, je prav tako – umirjeno, strokovno in odkrito – napovedal, da se bomo z virusom borili najmanj do junija. Morda celo do julija.



Do konca redakcije je bilo na Hrvaškem 128 okuženih ljudi, med njimi je samo en bolnik na respiratorju, a je v stabilnem stanju. Pet jih je ozdravelo, piše na spletni strani hrvaške vlade korona.hr, na kateri je mogoče dobiti vse pomembne informacije o epidemiji. V samoizolaciji je več kot 13.000 ljudi, podpredsednik vlade in minister za notranje zadeve Davor Božinović pa vsak dan poudari, da je najpomembneje, da ljudje ne kršijo tega ukrepa. Dejal je, da bodo naredili vse, da bi bilo omejitev čim manj, vendar bo to odvisno od tega, kako disciplinirani bodo ljudje. Individualna odgovornost je neposredni pogoj za tisto malo svobode, ki nam jo še omogoča epidemija.

Zagreb daleč od mrtvila

Od četrtka po državi velja vrsta novih ukrepov. Zaprli so vse dejavnosti, ki niso nujne, in prepovedali sestajanje več kot petih ljudi hkrati. Je pa na ulicah še vedno precej vozil, tako da je Zagreb še vedno daleč od mrtvila, kakšnega bi pričakovali v takšnih razmerah. Ljudje se ne obiskujejo in spoštujejo navodila o medsebojni oddaljenosti, se pa sestajajo na prostem. Vsak sedi na svojem koncu klopi, ali zavzamejo mize v zaprtih lokalih, tako da vsak sede za svojo, nato pa potekajo neskončni pogovori o eni in isti temi – koronavirusu.

»Mladi naj se manj poljubljajo,« je priporočil Bandić in napovedal, da se bo danes začela dezinfekcija Zagreba. Začelo se bo na »ničtem območju«, torej tam, kje živi največ ljudi. Domnevam, da mora to biti tudi moja stavba.

»Zelo zaželeno je biti na prostem,« je ponovil minister Beroš in jaz sem njegova oboževalka. »A nikakor v skupinah,« je opozoril. Zdi se mi, da je v boju proti pandemiji tesnobe najpomembnejše sonce. Kot da bi se pomlad vsemu, kar se dogaja, upirala s povabilom, naj v njej čim bolj uživamo. In resnično že dolgo ni bila tako lepa.