V boju za bruseljske milijarde bo šlo na nož

Bruselj – Čeprav se končnica pogajanj o prihodnjem finančnem okviru EU, ki bi po predlogu evropske komisije znašal 1279 milijard evrov, še ni začela, so čedalje ostrejše razprave znamenje, da je pred vrati bitka na nož.

Zaradi pisanja Financiral Timesa, da se bo v prihodnjem sedemletnem obdobju nemški neto prispevek (vplačila minus izplačila iz bruseljske blagajne) na leto podvojil do 33 milijard evrov, se je pred slovesom od Bruslja odzval sam evropski komisar za proračun Günther Oettinger. V Nemčiji so se namreč v bulvarskem tisku pojavile razprave o »grozljivih številkah iz Bruslja«. Po bruseljskih izračunih je številka napačna in v očeh evropske komisije – dezinformacija. Nemški prispevek naj bi se povišal s 14,4 milijarde evrov 2020 na 23,5 milijarde leta 2027 ob koncu prihodnjega obdobja.

Kljub političnim željam, da bi proračun za obdobje 2021–2027 oblikovali že letos, s čimer bi v EU lahko pravočasno pripravili vse programe, je verjetnost tega scenarija blizu ničle. Lahko bi se zgodilo, da ne bo pod streho niti pod hrvaškim predsedstvom v prvi polovici prihodnjega leta, marveč šele s pravo dramo tik pred zdajci v drugi polovici leta, ko bodo vajeti v rokah Nemčije. Stališča držav članic, ki soglasno odločajo o proračunu, so namreč še daleč vsaksebi. Bogatejše si želijo, da bi njegova zgornja meja ostala pri 1 odstotku bruto nacionalnega dohodka (BND).
 

Razmere so se spremenile

Oettinger je predlagal mejo pri 1,114 odstotka in za sabo ima podpovprečno razvite, kot je Slovenija. Evropski parlament, ki tradicionalno zagovarja še večje izdatke EU, je postavil cilj pri 1,3 odstotka. V razpravah je kar precej kreativnega računovodstva. Tako je Nemec Oettinger utemeljil, da je 1,114 odstotka BND manj, kot je evropski proračun znašal doslej, če odmislimo Združeno kraljestvo, saj za EU27 znaša 1,116 odstotka. Samo če vključimo v izračun London, se je višina proračuna gibala okoli odstotka.

Politično kočljivo je, da razprava še vedno poteka z ozko obravnavo neto plačnic in neto prejemnic. V čedalje bolj zapleteni Uniji s skupnimi programi je takšna logika na trhlih nogah. Tudi po Oettingerjevem mnenju položaj ni več enak kot v sedemdesetih letih, ko so predvsem kmetje prejemali plačila in je bilo laže meriti neto položaj. »Denar iz sklada za razvojno pomoč gre v Mali, Niger ali Egipt in nič ne pride nazaj,« je pojasnil komisar iz Nemčije. Enako velja za plačevanje pomoči beguncem v Turčiji in preprečevanje njihove neorganizirane poti v Evropo.

Tudi Erasmusa ali financiranja evropskega satelitskega programa, s katerim, denimo, dobivamo podatke o grozečih naravnih katastrofah, da ni mogoče postaviti v razmerje neto plačil v proračun. »Takšne ocene že dolgo ne ustrezajo sodobnemu času,« je prepričan Oettinger. Toda neto plačnice vztrajajo pri prepričanju, da manjša Evropa potrebuje manjši in sodobnejši proračun. V njem je še vedno največ denarja namenjenega kmetijstvu in regionalni politiki, čeprav se prebijajo v osredje digitalna industrija, povezljivost, raziskave, obramba, migracije in varovanje zunanje meje.
 

Črtanje popustov

Nove naloge za EU naj bi – skupaj z odhodom Združenega kraljestva kot velikega plačnika – zahtevale reze na tradicionalnih področjih. Tako naj bi se po Oettingerjevem predlogu proračun za kmetijstvo znižal za 5 in za kohezijo za 7 odstotkov. Kritiki, predvsem iz držav članic na vzhodu, pravijo, da so na obeh področjih številke veliko višje in da Oettinger uporablja statistično zamegljevanje. Za Slovenijo je za kohezijo – če v nadaljnjih pogajanjih ne bo novih rezov – namenjenih 3,07 milijarde za skoraj 10 odstotkov manj.

Posebno napeta bo bitka za črtanje popustov. Ker si ga je v času premierke Margaret Thatcher izbojeval London, so nato bogate članice Avstrija, Danska, Nemčija, Nizozemska in Švedska dobile »popust na popust«.