Učilnica pod milim nebom

Kaj niso učitelji zares, kot je dejal Victor Hugo, duhovni vrtnarji, ki trosijo semena po bolj ali manj rodovitnih ledinah? V vseh časih in prostorih so pomembni sejalci znanja, vsaj deloma tudi vzgoje, in ker je sedanjost sociološko poudarjeno ekološka, za povrhu pa nam jo je, prav tako politično, zagodel še virus, kaže razumno podučevati otroke o ključnosti dolgoročno zdravega in čistega planeta. Samo tako bodo lahko vzklila semena solidarnosti, čuječnosti in večje povezanosti v kraljestvu živih bitij, le ob taki setvi bo bogata kolektivna žetev.

Privzdignjene besede niso vredne nič brez spontanega »naganjanja« otrok iz zaprtih prostorov na prosto, vsaj pod milo nebo, če že ne v globok stik z naravo. Pred leti me je na Norveškem vznemirilo čudovito spoznanje, da vrtčevski dojenci in še malčki počivajo v vozičkih na prostem celo pozimi­ oziroma dokler ne pritisne strupen mraz. V nekem vrtcu, ki sem ga obiskala, so najstarejši otroci preživljali vsak tretji teden v bližnjem gozdičku: ves dan in vse dni, tudi v dežju in vseh letnih časih ... Zdaj se francoski pedagogi v duhu časa pospešeno spletno povezujejo pod geslom »profesorji v tranziciji« in si kot Hugojevi vrtnarji duha delijo nasvete, kako, sploh zato, ker razsaja virus, čim več pouka izpeljati zunaj; podobno kakor so poučevanje na prostem – ne le tu in tam kakšne ure in ne več predvsem telovadbe – že precej sistematizirali na Škotskem, denimo.

O dobrodejnosti učenja zunaj učilnic, za fizično in psihično počutje tako otrok kakor učiteljev, najbrž ni treba izgubljati besed, kaže le vzdramiti pedagoško domišljijo – uvideti vse mogoče učilnice okrog sebe in v sebi.

Tako počez se zdi Slovenija preveč prijazno okolje in tudi marsikje v mestih še toliko podeželsko, da je za dobro vseh škoda samo odpirati šolska okna.