Talibi in oblasti prvič za isto pogajalsko mizo

Na mednarodni konferenci o prihodnosti Afganistana v Moskvi sta v petek za isto – pogajalsko – mizo prvič sedeli delegaciji afganistanske vlade in talibov. Usoda vsaj simbolno zgodovinskega srečanja v Rusiji, ki se ga je udeležilo enajst držav in, pogojno, tudi ZDA, je do zadnjega visela v zraku.

Konferenca v Moskvi, ki ni nosila naziva uradnih mirovnih pogajanj, hkrati pa ni bila povezana s prihajajočo veliko mednarodno konferenco o Afganistanu, ki jo bo 27. in 28. novembra gostila Ženeva, je bila zaradi »visoke občutljivosti« že dvakrat odpovedana. Tokrat je večini glavnih akterjev afganistanske zdaj že štiri desetletja trajajoče vojne vendarle uspelo sesti za isto mizo. To je bil, brez dvoma, zgodovinski dogodek.

Konferenca, ki jo je odprl ruski zunanji minister Sergej Lavrov, je uradno potekala na ravni namestnikov zunanjih ministrov in »posebnih predstavnikov«. Predstavniki afganistanske vlade so še dva dni pred srečanjem v Moskvi dejali, da jih v Rusijo ne bo, a so se v zadnjem trenutku premislili. Afganistanski predsednik Ašraf Gani, ki ga kmalu čakajo predsedniške volitve, obenem pa s svojim ožjim krogom nestrpno pričakuje rezultate nedavnih parlamentarnih volitev, je v Moskvo poslal visoki mirovni svet – politično telo, ki je zadolženo za mirovni proces in je bilo že dlje časa v stiku s talibi. Ti so poslali v Moskvo svojo delegacijo iz Katarja, kjer imajo že vrsto let posebno predstavništvo in kjer so se v zadnjih mesecih dvakrat srečali tudi z ameriškimi diplomati. Združene države so se »prelomnega« srečanja v Moskvi do zadnjega izogibale, potem pa poslale na konferenco nekaj svojih diplomatov s tamkajšnjega veleposlaništva.

»Brezpogojna« pogajanja

Ključni pogoj afganistanskih oblasti, da so – oziroma da bodo tudi uradno – vstopile v mirovna pogajanja s talibi, ki bi morala kmalu prinesti otipljive rezultate, saj je država v najslabšem stanju po letu 2001 in padcu talibskega režima, je bil, da so pogajanja brezpogojna. V času, ko talibi in druge uporniške skupine, med njimi tudi lokalna franšiza samooklicane Islamske države, obvladujejo približno dve tretjini afganistanskega ozemlja, tuja vojaška prisotnost pod Hindukušem pa je najšibkejša v zadnjih 17 letih, se afganistanske oblasti zavedajo, da za mirovna pogajanja talibom ne morejo postavljati posebnih pogojev.

»Razpravljali smo o možnih neposrednih pogovorih s talibi in jih prosili, naj izberejo kraj in datum začetka pogajanj,« je iz Moskve sporočil tiskovni predstavnik visokega mirovnega sveta Ehsan Tahiri. Njegova kolegica iz afganistanske vladne delegacije Habiba Sarabi je dodala, da so se v Moskvo prišli pogovarjat s talibi in »poiskat politično rešitev«. Med petčlansko delegacijo talibov in »ekipo« afganistanskih oblasti, ki v bolj ali manj padli državi bijejo srdito vojno, je na srečanju v Moskvi sedel le namestnik ruskega zunanjega ministra Igor Morgulov. »Ta konferenca ni bila namenjena pogajanju z eno ali drugo stranjo. To je bila celostna debata o iskanju mirne rešitve afganistanske tragedije ter končanju ameriške okupacije,« so sporočili iz »talibskega tabora«.

Srečanje v Moskvi, ki se po dolgih letih pasivnosti, posledice velikega fiaska sovjetske armade v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, zopet intenzivno ukvarja s svojim »interesnim ozemljem«, kar je treba razumeti tudi v kontekstu drugega kroga hladne vojne, ni bilo namenjeno le »zbliževanju« afganistanskih oblasti in talibov, pač pa tudi iskanju novih vlog in odgovornosti vseh – vključno z Združenimi državami – ključnih akterjev velike tragedije afganistanskega ljudstva. Tako so v Moskvi sedeli za isto mizo Pakistanci in Indijci, ki v Afganistanu že dolga desetletja bijejo posredniško vojno, ob njih pa, ob predstavnikih srednjeazijskih držav, tudi Kitajci, novi in absolutni vladarji regije, od katerih je ruska »afganistanska pobuda« celo bolj odvisna kot od – Washingtona. Ta računa na to, da bo svojo vlogo v Afganistanu lahko utrdil na konferenci v Ženevi čez dobra dva tedna.