Štirinajstletna Rajni se je uprla, ko so jo starši silili v poroko, in uspela

New Delhi –​ Rajni Devi je kot deklica rada hodila v šolo. Sanjala je, da ji bo nekoč uspelo v življenju. A te sanje so se ji pri 14 letih skorajda izmuznile iz rok, ko so ji starši povedali, da se bo morala poročiti. Za Indijo otroške poroke niso nič nenavadnega, država ima po podatkih Unicefa največ otroških nevest na svetu. Čeprav so v državi otroške poroke prepovedali že pred več kot desetimi leti, so te še vedno kruta realnost.

Indijsko višje sodišče je letos odločilo, da se bodo spolni odnosi z mladoletnimi otroki preganjali kot posilstvo. Vendar huda revščina, kulturna in socialna prepričanja in tudi skrb za prihodnost otrok številne družine pehajo v odločitev, da hčerko oddajo v zgodnji zakon. 

A 14-letna Rajni se je uprla. 

Trdno se je borila, odločena, da ji bo uspelo. Prepričevala je starše, da je bolje, da se ne poroči tako mlada. Vsak dan posebej jim je dejala, da se noče poročiti. Da bi raje umrla kakor šla pred oltar. Mater je pogosto spomnila na njen lastni boj in hude preizkušnje, ki jih je prinesla zgodnja poroka. 

In počasi, zelo počasi so se Rajnini starši začeli topiti in si nazadnje tudi premislili. Vendar Rajni nikakor ni ostala pri tem. Odločena je bila, da bo spremenila vsakdanjik za vse deklice, ki jim grozi poroka. V svoji skupnosti je v naslednjih mesecih preprečila pet otroških porok. Deklice je učila, kako prepričati starše, naj prekličejo napovedano poroko. Polagala jim je na srce, da si lahko pridobijo dobro izobrazbo in izživijo svoje sanje: »Ko mi je uspelo preprečiti lastno poroko, mi je to dalo krila in pogum,« pripoveduje Rajni za CNN.

»Mlajša ko je, bolje je«

Danes 18-letno dekle je s svojim zgledom navdihnilo številna dekleta. Tudi okolica (predvsem seveda ženske) ji je stopila v bran in jo nagradila za odločnost. Danes najstnica vodi skupino 20 deklet, ki pomagajo punčkam v boju za pravice. 

»V mlajših letih nisem vedela prav veliko o tem, kaj se zgodi po poroki. Ko sem bila v osmem razredu in se pripravljala na končne izpite, so starši začeli načrtovati mojo poroko. Svojega bodočega ženina pred tem sploh nisem poznala. Sem pa izvedela, da so ga srečali moj oče, dedek in moji bratje.«

Njena mati je hčerkino poroko jemala kot nekaj samoumevnega, saj je bilo to edino, kar je poznala sama. Tudi njo so starši prisilili v poroko, ko je imela komaj 11 let. Za večino vaščanov je najprimernejši čas za poroko, še preden deklica zaide v puberteto, razlaga Rajni o krutem vsakdanjiku številnih indijskih punčk.

V primeru njene družine je veliko vlogo pri načrtovani poroki odigrala revščina. »Naš finančni položaj je bil slab. In dlje ko se dekle šola, starejša ko je, težje jo je oddati v zakon.« Indijski starši morajo ženinu plačati, da vzame nevesto. 



Potem je tu še vprašanje časti. Deklice so med odraščanjem po mnenju moških članov družine »v nevarnosti«, da jih bodo fantje »onečastili« pred poroko. Ko je hčerka enkrat poročena, je zanjo odgovoren soprog, s tem pa se konča skrb za njeno čast. Globalna statistika je glede števila otroških porok skrb vzbujajoča. Več kot polovica deklic iz najrevnejših družin držav v razvoju stopi v zakon mladoletnih, opozarjajo strokovnjaki. »Ena usta manj, ki jih je treba hraniti, oblačiti in izobraževati.« Kruto, a resnično. 

K družinski odločitvi, ali hčerko oddati v zakon ali ne, prispeva več dejavnikov. Med njimi je tudi dejstvo, da so deklice v Indiji precej ogrožene. Ker v vaseh ni izobraževalnih ustanov, so primorane pešačiti v sosednje vase. Starši so zato v skrbeh, da jih na poti ne bi kdo napadel. Človekoljubne organizacije zato pravijo, da bi bilo otroških porok manj, če bi imeli v vaseh šole ali bi do njih organizirali šolski prevoz. 

Čeprav starši menijo, da s poroko svojim otrokom olajšajo življenje, je resnica čisto nasprotna. S poroko se za večino deklic izobraževanje konča, saj morajo ostati doma in skrbeti za moža in otroke. To ima lahko izjemno negativen vpliv na njihovo psihično in fizično počutje, še posebno če zgodaj zanosijo. Porod je lahko za deklice, ki so v resnici še same otroci, stresen pa tudi nevaren. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je stopnja umrljivosti med najstniškimi materami več kot 50 odstotkov višja kot pri porodnicah, starih okrog 20 let.



Najstnice v vasi Bauna Mau, od koder prihaja 18-letna borka, so se združile in so skupaj še močnejše. Če izvedo, da se kateri od deklic napoveduje poroka, govorijo z njenim očetom in strici o nevarnostih, ki jih tako zgodnji zakon predstavlja za hčer oziroma nečakinjo. Mater spomnijo na njeno trpljenje in poskušajo prepričati brate, da stopijo sestri v bran.

Rajni se vsak dan s kolesom odpelje na fakulteto, kjer pridno študira. Sanja, da bi lahko nadaljevala boj za pravice deklet in žensk, in pravi, da si želi postati policistka. Poleg tega bi rada v svoji vasi odprla šolo. »V preteklosti tu ni bilo skorajda nobene najstniške deklice. Vse so oddali v zakon. Zdaj je kakšnih 25 deklet, kot sem sama. Zdaj smo skupina, ki se bori za druge.«