Največja generacija bije novo bitko

Na Otoku, tako kot v večini drugih evropskih držav, je zdravstvena kriza preusmerila fokus družbe na starejše ljudi – generacijo, ki je pred 75 leti skozi dala še veliko težjo preizkušnjo od tiste, ki jo večina sveta preživlja danes, in za katero koronavirus, sodeč po vseh znanih podatkih, predstavlja veliko večjo zdravstveno grožnjo kot za njihove potomce.

Tudi oziroma predvsem zaradi njih so v evropskih državah, kjer so že danes zaznamovali obletnico konca druge svetovne vojne, intimna praznovanja na domu nadomestila množična obeležja, parade in proslave.



Obletnica kapitulacije nacistične Nemčije bi morala biti eden izmed vrhuncev letošnjega leta, zlasti v državah, ki so iz vojne izšle kot zmagovalke, toda kontrast današnjega dne z 8. majem 1945, ko je ulice Londona, Pariza in drugih mest preplavilo veselje in olajšanje, bi bil težko večji. Veliki načrti so padli v vodo oziroma morali biti prilagojeni izrednim razmeram, ki jih je ustvaril nevidni sovražnik, a kolektivni spomin kljub temu ni ugasnil. Nasprotno, virus ga je na nek način še okrepil.
 

Življenje in smrt

»Tisti od nas, ki smo se rodili po letu 1945, se zelo dobro zavedamo, koliko smo vam dolžni. Brez vaših preizkušenj in odrekanja mnogi od nas ne bi bili tu. Če bi bili tu, gotovo ne bi bili svobodni. Za nas ste, preprosto rečeno, največja generacija Britancev v zgodovini,« je v pismu veteranom druge svetovne vojne, objavljenem na obletnico zavezniške zmage v Evropi, zapisal britanski premier Boris Johnson, ki je zadnje dni pod vse večjim pritiskom, da čim prej začne rahljati ukrepe za preprečitev širjenja virusa in s tem prepreči nadaljnjo škodo otoškemu gospodarstvu.

Toda realnost je, da ti ukrepi za mnoge naslovnike njegovega pisma predstavljajo ločnico med življenjem in smrtjo. Starejši ljudje so že tako ali tako v pandemiji plačali najvišjo ceno: to velja zlasti za prebivalce domov za ostarele, v katerih je v zadnjih mesecih za covidom-19 po vsej Evropi umrlo na tisoče ljudi. Mnoge od teh smrti niso evidentirane kot posledica virusa in morda nikoli ne bodo, na Otoku so jih šele pred dnevi prišteli k uradni statistiki, s čimer je Združeno kraljestvo tudi prevzelo naziv v krizi najhuje prizadete evropske države.



Vse od izbruha krize je mogoče pogosto slišati, da smo v njej vsi enaki. Virus morda na prvi pogled ne diskriminira, a kljub temu drži, da so starejši ljudje tisti, ki imajo v boju z njim najmanj možnosti. Njihovo ranljivost bi bilo napačno enačiti s pogrešljivostjo, a tudi to se na žalost dogaja. Na to je pred dnevi opozoril generalni sekretar Združenih narodov Antonio Gutteres, rekoč, da s starejšimi ljudmi ne smemo ravnati »kot da so nevidni oziroma brez moči«.
 

Zamenjane vloge

Pandemija je mlajše generacije postavila pred preizkušnjo, kakršnih niso bile vajene v obdobju miru, ki je v velikem delu stare celine zaznamovalo zadnjih 75 let, in jih morda prvič v življenju prisilila, da so svet in družbo, katere del so, videle na drugačen, celosten način, podobno kot jo je videla vojna generacija.

Boj proti virusu je v marsikateri državi že na samem začetku spodbudil primerjave z vojno, tudi zato da bi se ljudi prepričalo o resnosti položaja. Te se še vedno pojavljajo in njihova mobilizacijska moč po vsem sodeč ni majhna. Mnogi Britanci po zgledu drugih evropskih narodov pred vhodi v svoje domove iz tedna v teden ploskajo zdravstvenim delavcev, ki v kolektivni zavesti predstavljajo zavezniške vojake današnjega dne. Mnogi od nekdanjih vojakov, tistih, ki so se na kopnem, morju in v zraku borili proti Hitlerju, so medtem postali njihovi pacienti.