Najbolj jih skrbijo otroci, ki potujejo iz Sirije in Afganistana brez staršev

Po podatkih visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNCHR) je bilo v Srbiji konec novembra 5362 prosilcev za azil in migrantov, kar je največ po poletju leta 2017, ko jih je bilo ravno tako pet tisoč. To pripisujejo slabim pogojem za sprejem v BiH, na meji s Hrvaško pa večji uporabi sile hrvaških policistov. UNHCR najbolj skrbijo otroci, ki potujejo iz Afganistana, Sirije in drugih držav sami, brez staršev ali spremstva. V Srbiji so odkrili 431 takšnih otrok.

Po podatkih UNCHR je prišlo novembra v Srbijo 3771 beguncev in migrantov, od tega jih je 69 odstotkov mejo ilegalno prestopilo iz Severne Makedonije, 19 odstotkov pa iz Albanije. Zadnje mesece vstopajo v bližini Vranja in Preševa na jugu Srbije, smo izvedeli pri slovenskih policistih.

Slovenski policisti na srbo-makedonski meji

Štirje slovenski policisti, ki se vsak mesec menjajo, že 27 mesecev pomagajo srbskim policistom na meji s Severno Makedonijo. A Srbija ima razpotegnjeno, nenaseljeno, večinoma gozdno mejo, ki jo je razmeroma lahko ilegalno prestopiti, in večino prebežnikov najdejo pozneje, ko so že globlje v državi. Po podatkih UNCHR jih je bilo med tistimi, ki so prišli novembra, največ iz Afganistana (41 odstotkov) in Sirije (25 odstotkov). Okoli 80 odstotkov je moških, starih od 18 do 25 let, drugo so ženske in otroci. Velika večina jih ne želi ostati v Srbiji.
 

Dobra oskrba, a nočejo ostati v Srbiji

Ko jih policisti najdejo, večinoma zaprosijo za azil. Tako so 30 dni lahko nastanjeni v katerem od 17 sprejemnih centrov v državi. V tem času poskušajo oditi naprej proti zahodni Evropi, saj jih Srbija po izteku tega časa vrne v državo, iz katere so prišli. Videti jih je mogoče ob avtocesti Beograd–Ljubljana, ko pešačijo iz sprejemnega centra v Adaševcih proti nekaj kilometrov oddaljeni meji s Hrvaško.

Pred kratkim se je prevrnil gumijasti čoln na Donavi in od takrat pogrešajo štiri osebe. Mnogi se zadržujejo na severu, v Vojvodini, in upajo, da bodo lahko prišli na Madžarsko. V Kanjiži, najsevernejši občini Vojvodine, so pred nekaj dnevi zaprosili za policijsko okrepitev, saj v to obmejno mesto vsak dan pride od 300 do 500 beguncev. V Kikindi, mestu ob romunski meji, imajo podobne izkušnje. Čeprav nasilnih dejanj ni, razen tatvin, jih je številnih neznancev strah.

Finančna pomoč UNCHR, bogatjši pa v hotelih

UNCHR je to potrdil, ko je poročal, da je novembra 960 prebežnikov živelo v zapuščenih stavbah po Beogradu in mestih blizu madžarske meje. Tudi v srbski prestolnici jih je mogoče srečati na vsakem koraku, predvsem ko polnijo mobilne telefone na postajah za elektriko, ki jih je Beograd postavil po mestu, ter v parkih in opuščenih zgradbah, kjer prenočujejo. Tisti, ki imajo denar, niso v azilnih centrih, ampak po hostlih in hotelih, smo izvedeli od policije.

Zaradi prenapolnjenosti azilnih centrov v Srbiji – v njih je bilo novembra 35 odstotkov več stanovalcev kot prej – so konec meseca spet odprli še dodatni center na jugu Srbije v Preševu. V sodelovanju z UNCHR se je 115 pribežnikov učilo srbski jezik, 37 pa jih je šlo v poklicno usposabljanje. UNCHR zagotavlja tudi finančno pomoč tistim, ki želijo ostati v Srbiji.

Na poti kar 431 otrok brez staršev in spremstva

UNCHR najbolj skrbijo otroci, ki potujejo v skupini z drugimi, a so brez staršev ali spremljevalca. Po pomoč in socialne storitve so napotili 431 takih otrok. Zanje je težko najti varno namestitev, saj je samo zelo oddaljeni azilni center Sjenica na meji s Črno goro specializiran za otroke. UNCHR ocenjuje, da so otroci brez staršev v nevarnosti pred spolnim izkoriščanjem in zlorabo, zato so o tem izdali letake v arabskem jeziku, organizirali izobraževanje o ilegalnih prehodih in trgovini z ljudmi ter drugih nevarnostih, ki prežijo na otroke na poti.