Intervju z Milivojem Borošo se ni začel kot običajno z vprašanjem sogovorniku, pač pa obrnjeno. »Ali ste raziskali, kaj se je zgodilo s Filipom Slapnikom, o katerem sem vam pripovedoval lani?« me je vprašal intervjuvanec. Kljub svojim letom ima odličen spomin.
 

Kako je že bilo?

S Slovencem Filipom Slapnikom sva bila skupaj na donski fronti. Na levi strani reke so bili Rusi, na desni Nemci. Odločil se je, da bo pobegnil v Sovjetsko zvezo. Ponoči, ko je bil dežuren, je skočil v Don in ga preplaval. Don je tam širok kot Donava v Srbiji. Streljali so nanj, a ga niso zadeli. Ko sem tudi jaz prešel na rusko stran, sva bila v isti četi. Zatem so mene poslali na šolanje za pilota bombarderja v Engels ob Volgi, njega pa za pilota lovca v Krasnodar na Kavkazu. Po vojni je letel v Zagrebu ali Cerkljah, kmalu se je z letalom ponesrečil. Ne vem, kako. O njem bi morali kaj napisati. Slapnik je res pravi junak.

Preden sem prišla k vam, sem prebrala vašo knjigo Vihar življenja. Prvič ste sami leteli pred davnimi 75 leti. Kaj ste takrat občutili?

Najprej veliko vznemirjenje. Potem pa, da sem gospodar stroja. Prvič sem sam letel z dvokrilcem PO2, kasneje pa še s petnajstimi tipi letal: nemškimi, češkimi, ruskimi, jugoslovanskimi, francoskimi, ameriškimi. V Rusiji je težje leteti, ker se je težko orientirati. V smereh proti Kazahstanu in proti Sibiriji je ravnica brez česarkoli. Orientirali smo se po osamelih drevesih, na vsakih 50 kilometrov je raslo kakšno. Na šolanju v Engelsu nas je bilo 1943. leta trinajst Hrvatov in precej Slovencev. Bili smo prva jugoslovanska pilotska brigada. Pred tem sem se v zrakoplovno-pomorski šoli v Kraljevini Jugoslaviji izšolal za letalskega mehanika, med vojno v Nemčiji za navigatorja, v Rusiji za pilota, po vojni pa v Novem Sadu za padalca in v Ljubljani za letalskega oficirja. Izšolan sem za vse, kar je takrat obstajalo v letalstvu. Upokojen sem od leta 1971 kot pilot polkovnik JLA.

Milivoj Boroša

Pilota sem spoznala pred letom dni, ko je prišel na srečanje slovenskih vojaških pilotov na športnem letališču v Slovenskih Konjicah. Ogledoval si je hangarja in sedal v športna letala, kot bi bil mlad fant, ki ga zanima prav vse na tem svetu. A je eden najstarejših pilotov v širši regiji.

Danes, 11. septembra, ima rojstni dan – 98 let.

Znamenit je med drugim po tem, da je med drugo svetovno vojno kot član posadke nemškega bombnika dornier 17 s tem letalom preletel z nemške na sovjetsko stran, kar je bil junaški podvig, za katerega je dobil medaljo Sovjetske zveze. Po vojni je postavil svetovni rekord v padalstvu.

O vaši usodi je odločil 1200 kilometrov dolg prelet z nemškega na rusko ozemlje leta 1942 z nemškim bombnikom dornier 17. Bilo je smrtno nevarno. Kaj vas je napeljalo k tej odločitvi?

Od vsega začetka, ko je izbruhnila druga svetovna vojna in je Kraljevina Jugoslavija kapitulirala, takrat sem imel dvajset let, sem bil antifašist. Hotel sem narediti nekaj velikega. Kot letalskega mehanika so me poslali na obalo Baltskega morja, v Nemčijo, na šolanje za navigatorja. Navigator je na bombniku najpomembnejši, saj določa, kam mora pilot leteti, in meče bombe. Poslali so me v Rusijo, na sovjetsko-nemško fronto. Veliko sestreljenih, ranjenih in padlih posadk letal je bilo. Vsako letalo je nosilo s sabo tisoč kilogramov bomb. Odmetaval sem jih pasivno, tako da niso eksplodirale, ali pa mimo cilja. Videl sem, da so to počeli tudi drugi. Potem sem hotel narediti nekaj bolj konkretnega in sem vrgel vse bombe na nemško vojaško kolono. Suspendirali so me, mi prepovedali leteti, v Zagrebu so mi nameravali soditi. A je bilo zaradi velikih izgub težko najti pilote, ki bi hoteli na fronto. Generalu sem rekel, da bi rad popravil napako in da sem pripravljen iti prostovoljno. Bil je vesel in tako sem se vrnil v letalstvo. Posadka, v kateri sem od takrat letel, je bila protifašistična. V njej sta bila brata Oleg in Lav Okaševski, sinova ruskih emigrantov, ki so živeli v Jugoslaviji. Dogovorili smo se, da preletimo letalo v Rusijo. Naš cilj je bil, da ostanemo živi. Kot navigator sem se odločil za severno pot, iz Königsberga 1200 kilometrov na svobodno rusko stran, približno 300 kilometrov od frontne črte proti notranjosti. Pravega zemljevida nismo imeli, leteli smo na pamet. Pristali smo na travniku blizu neke vasi. Letalo je bilo sicer nekajkrat prestreljeno, a ne bistveno poškodovano. Bili smo vznemirjeni in ganjeni do solz, ko smo se dotaknili težko pričakovane svobodne ruske zemlje. Poljubil sem jo. Izkazalo se je, da je to vas Tarasovo.

Pilot Milivoj Boroša je nazadnje oblekel svojo uniformo lani, ko je bil kot častni borec Sovjetske zveze gost na državni proslavi v Moskvi.Foto: Leon Vidic

Pričakovali ste gostoljubnost, dobili pa zapor. Kaj se je zgodilo?

S kamionom so nas odpeljali v Moskvo, v zloglasno Lubjanko, sedež ministrstva za notranje zadeve in sovjetske tajne službe KGB. To je bilo 25. junija 1942. Sredi te velike zgradbe je bila pritlična stavba s sedmimi zaporniškimi celicami. Tudi tam so nas zasliševali. Prvo noč me je sprejel sam vodja tajne policije, razvpiti Berija, Stalinova desna roka. Vprašal me je, zakaj sem prišel v Rusijo. Odgovoril sem, da je moja država zasužnjena, prišel sem se borit na stran Rdeče armade. Ni nas izpustil. Vprašal sem, zakaj ne. Glavni mi je odgovoril, da je 99-odstotna verjetnost, da smo res pobegnili, vendar obstaja odstotek možnosti, da smo dobro organizirani vohuni. Berija bi moral dati Stalinu v podpis našo izpustitev, Stalin bi moral podpisati. Ni mu je dal. V Lubjanki smo ostali osem mesecev.

In potem?

Premestili so nas v Butirski zapor v Moskvi, tam smo bili še mesec dni. Zatem pa so nas poslali v propagandno taborišče, kjer se je zgodil preobrat. Niso nas nastanili med zaporniki, pač pa v stavbi uprave. Komandant nam je rekel, da je naša naloga, da se okrepimo in spočijemo. A smo tudi tu ostali dolgih osem mesecev. Ko je bil decembra 1943 formiran samostojni jugoslovanski odred, so nas premestili tja, poslali so me na šolanje v Engels. Tam sem končal pilotsko šolo, se poročil, dobil sina.

Z ženo nama je bilo povsod lepo. Srečno sva bila poročena 67 let. Umrla je, ko je imela 92 let. Foto: Leon Vidic

Žena je bila Rusinja?

Da. Ruski aerodromi imajo zraven stanovanjske bloke, kjer živijo piloti in letalske posadke, trgovine, lekarno, dom armije. Vse skupaj se imenuje avia gorodok, letalsko mestece. Suzica je bila med vojno zaposlena v tehniškem biroju na letališču. Spoznala sva se v domu armije in se registrirala.

Registrirala? Mislite – poročila?

To je bilo zelo na hitro. Šla sva na matični urad. Tam sem vprašal djevuško, kaj je treba narediti, da bova mož in žena. Nič, je rekla. Ste poročeni? Odgovoril sem, da ne. Vprašala je še Suzico: Ste vi poročeni? Tudi ona je odgovorila, da ne. Potem se lahko registrirata, je povedala uradnica. Kdaj bi se lahko? Lahko takoj, je rekla. Koliko stane? Šest rubljev. To ni bilo skoraj nič. Se bosta, je vprašala in se smejala. Ja, bova, sva se smejala tudi midva. Tako sva dobila potrdilo, da sva mož in žena. Brez prič, brez dokumentov, samo list papirja sva dobila. Ker pa je veljal predpis, da se oficirji ne morejo poročiti brez dovoljenja generalštaba, sem zatem napisal še prošnjo na generalštab. Bili so zelo hitri. Samo dva ali tri mesece so potrebovali za izdajo poročnega dovoljenja. A sem že bil ves ta čas poročen.

»Bili smo vznemirjeni in ganjeni do solz, ko smo se dotaknili težko pričakovane svobodne ruske zemlje. Rusi pa so nas dali v zapor.«

In ste jo po vojni pripeljali v Jugoslavijo?

Ni šlo zlahka. Svojim državljanom niso dovolili oditi na Zahod, da ne bi videli velikih razlik v standardu, ki so bile takrat in so še danes med Sovjetsko zvezo in Zahodom. Odhode so na razne načine preprečevali. Bil sem vztrajen. V uradu za informiranje v Moskvi sem zahteval potni list in ga tudi dobil. Toda v njem je bila ženina fotografija, podatki pa niso bili pravi. Kot da bi bila druga oseba. Moral sem oditi sam. Iz Jugoslavije sem poslal telegram načelniku pilotske šole v Engelsu, ruskemu generalu, ki mi je bil zelo naklonjen, in ga prosil, naj pošlje točne podatke za mojo ženo na urad, ki je izdajal potne liste. Tako je čez nekaj mesecev žena dobila potni list in je prišla z dojenčkom za mano.

V Niš?

Delal sem v Nišu, a nisem imel stanovanja, živel sem na letališču. Zato sem prosil znanca, ki je bil tudi v šoli v Rusiji, da jo sprejme v Beogradu, kjer je živel, iz Zagreba pa je prišla v Beograd moja mama in nato sta skupaj prišli v Niš. Samo na obisk. Ker nismo imeli stanovanja, sta čez nekaj dni odšli v Zagreb, kjer je zatem dva meseca živela pri moji mami. Potem sem dobil v Nišu stanovanje in sta prišla k meni. Do upokojitve smo se nato preselili še 16-krat. Iz mesta v mesto po vsej Jugoslaviji. Bili smo po dvakrat v Nišu, Leskovcu, v Zrenjaninu, Skopju, dve leti v Ljubljani, v Beogradu. Nekaj let pred upokojitvijo sem prosil, naj me premestijo v rojstni Zagreb, in so me. Povsod nama je bilo lepo. Srečno sva bila poročena 67 let. Umrla je, ko je imela 92 let.

Najprej zapornik, danes pa ruski junak. Kdaj ste dobili medaljo Sovjetske zveze za prelet med vojno?

Bilo je leta 1982. Bil sem že upokojen in sem poslal pismo sovjetskemu komiteju vojnih veteranov s prošnjo, da bi obiskal Tarasovo ob 40. obletnici pristanka. Takrat v Sovjetsko zvezo nisi mogel potovati kar tako, moral si imeti garancije. Generalni sekretar vojnih veteranov je bil znameniti ruski pilot Aleksej Maresjev, dobitnik vseh najvišjih sovjetskih častnih znakov. O njem so napisane knjige in posnet je film. Bil je sestreljen na začetku vojne, zdrobljena je imel stopala, ruski otroci so ga našli nezavestnega in ga rešili. Ko je dobil moje pismo, je rekel: »Napravite vse, da bo tovariš Boroša prišel v Rusijo.« Poklical me je ruski veleposlanik v Zagrebu. Sporočil sem, da bosta z mano žena in hčerka. Nameraval sem iti na svoje stroške, vendar so Rusi vse plačali. Z vlakom smo šli do Moskve, kjer me je pričakala polna dvorana borcev, narodnih herojev. Pripovedoval sem jim, kako je bilo. Eden se je celo razjokal, ko je slišal, da smo se prišli v Rusijo borit, a so nas za leto in pol dali v zapor.

Kako ste doživeli Sovjetsko zvezo po štiridesetih letih?

Nastanili so nas v največjem hotelu, hotelu Rusija v Moskvi. Naslednji dan smo se vsi skupaj, dolga kolona avtomobilov, odpeljali proti Tarasovu. Vmes smo se ustavili in prespali, v vas pa prispeli zjutraj. Pričakali so nas vaščani. Zanje je bil to praznik. Prišli so novinarji, snemali so reportaže, celo film o meni. Šli smo na travnik, kjer smo leta 1942 pristali, postavili so mize in stole in bila je zabava. Ko smo se vrnili v Moskvo, sem dobil od predsednika komiteja vojnih veteranov medaljo za junaško dejanje, znak poča – častnega borca Sovjetske zveze. Kasneje sem obiskal Moskvo še osemkrat kot njihov gost na vojaških proslavah.

Katera lastnost je za pilota najpomembnejša?

Hladnokrvnost. Ko je pilot v nevarnosti, mora ostati hladnokrven in miren. Zapisati mora čas, preveriti, koliko še ima goriva, torej koliko časa lahko ostane v zraku, in se odločiti.

Kako se odloča?

Hitro. V nekaj sekundah. Ne sme si premisliti. Prva odločitev je prava. Nima časa, da bi mislil, samo narediti mora, kot se je odločil. Popolnoma se mora skoncentrirati. Ne sme misliti na nič drugega kot na to, kar se dogaja.

Kdaj ste bili v največji nevarnosti?

Najtežje je bilo v 50. letih, ko je že bil Informbiro in Jugoslavija ni več dobivala orožja iz Rusije. Naši inženirji so dobili nalogo, da pehotne bombe preuredijo v letalske. Te bombe smo preizkušali na poligonu v Leskovcu. Hkrati nas je bilo v zraku pet letal, odmetavali smo vsak drugačne bombe. Odvržem prvo, vse je bilo v redu. Drugo, tudi. Pri tretjem naletu pritisnem električni gumb in trenutek za tem nas je zadelo. Bomba je preluknjala levo krilo. Jasno, moral bi pristati, toda v letalu sem imel še dvajset bomb. Z bombami je bilo pristajanje prepovedano, ker bi lahko eksplodirale. Poskušal sem zaviti v desno, letalo je zavilo v levo. Torej, imel sem poškodovano krmilo. Rečem strelcu: pripravi se, skočila bova. Vendar nisva bila dovolj visoko. Poskušam se povzpeti višje, ni šlo. Zavijem nad reko Moravo, da bi odvrgel bombe v vodo, tam pa čreda ovac in pastirji. Nisem mogel vreči bomb na pastirje. Odločil sem se, da bom pristal z bombami. Sporočim letalski kontroli, naj spraznijo letališče. Nikoli v življenju nisem pristal bolj mehko kot takrat. Letalski inšpektor je ugotovil, da sem bil zadet 14-krat. Lastne bombe so me zbombardirale. Niso bile dobro prilagojene in so eksplodirale preblizu letala. Inženirja, ki jih je napačno zvezal, so dali v zapor. To je bil moj najdelikatnejši polet.

Življenje ste skoraj izgubili tudi, ko ste kot padalec postavili svetovni rekord za Tita. Kaj je bilo pa takrat?

Spomladi leta 1950 sem se obvezal, da bom za 58. Titov rojstni dan postavil svetovni rekord v številu skokov v enem dnevu. Že pri sedmem skoku, ko sem stal na krilu letala PO2, da bi skočil, so se padalske vrvice zapletle v rep letala. Bili smo le 200 metrov visoko, kar je premalo, da bi odvrgel glavno padalo in odprl rezervno. Noža, da bi vrvice prerezal, nisem imel. Pričakoval sem, da bo pilot izskočil, saj je zelo nagnil letalo. Povlekel sem ročico rezervnega padala, to se je odprlo s tako silo, da je odtrgalo del repa letala, in bili smo rešeni. To je bila res sreča. Tudi tu so bile pomembne sekunde. Tisti dan sem skočil 75-krat. Skočil bi še večkrat, a se je zvečer vreme poslabšalo. Štiri dni kasneje, 21. maja, na dan letalstva, sem bil poklican v Beograd. Predstavili so me maršalu Titu. Raportiral sem: »​Druže maršale, završio sam zadatak, oborio svetski rekord za vas!« Potem sva se rokovala, zanimal se je za potankosti skokov, popoldne pa sem bil povabljen tudi na sprejem v Beli dvor.

Bližate se stotim letom. Kaj je najpomembnejše v življenju?

Ostati človek. Da ste od začetka do konca isti. Vseskozi sem bil antifašist in sem tudi danes.

Katera lastnost je najpomembnejša?

Da se ne ravnaš, kot piha veter. Da ostaneš, kakršen si, ne glede na težave. Veste, kako Hrvaška z nami, borci druge svetovne vojne, slabo ravna, odkar ni več Jugoslavije? Najslabše od vseh republik. Iz vojaškega pokojninskega zavarovanja, kakršno nam je priznavala Jugoslavija, so nas premestili v navadno. S tem so nam za polovico zmanjšali pokojnine, ne priznavajo nam statusa borca in ne polne delovne dobe. Imel sem 45 let delovne dobe, priznali so mi jih 26. Pisal sem vsem predsednikom države, nazadnje Kolindi Grabar Kitarović. Prosil sem jo za pogovor. Nič. Nihče se ni hotel pogovarjati z nami, borci druge svetovne vojne. Na boljšem so ustaši, prav tako veterani zadnje, jugoslovanske vojne. Hrvaška je porušila 3500 spomenikov NOB. Kot da za današnjo samostojnost Hrvaške ne bi bil pomemben NOB. Meje, ki so bile začrtane takrat, veljajo še danes. Borcev pa je zmeraj manj. Na prste bi jih lahko prešteli. Pomrli so. Tisti, ki še živijo, so bolni in nemočni. Sem predsednik sindikalne organizacije borcev druge svetovne vojne, a sem ostal sam. Vsi člani predsedstva so že umrli, člani tudi. Vsi drugi sindikati se pomlajujejo, borčevski pa ne. To je tragedija. Pa nam, kolikor nas je še ostalo, ne dajo normalne pokojnine. Zame je to nerazumljivo.

»Vedno sem telovadil in bil sem srečno poročen 67 let. To sta najpomembnejša razloga za dolgo življenje.«

Čemu pripisujete, da ste dosegli tako visoka leta?

Vedno sem telovadil. V zgodnji mladosti sem treniral atletiko in gimnastiko. Telovadba mi je zelo pomagala, da sem lahko zdržal v zaporu. In bil sem srečno poročen 67 let. To sta najpomembnejša razloga za dolgo življenje.

Kako se je spremil svet v skoraj sto letih?

Ni v redu. Svet propada. Vidite, gori Kalifornija. Če zagorijo sibirski gozdovi, tisoči kilometrov gozdov, bomo zgoreli. Temperatura na Zemlji raste, svet pa vodijo vse bolj neumni politiki.

Spremljate politiko?

Spremljam. Ne slišim dobro, zato raje berem. Pri nas na Hrvaškem je vse narobe. Za napačne stvari trošijo denar, delavci pa ne dobivajo plač. Ljudje bi se morali upreti, a je delavski razred uspavan. Škoda je, da ni več Jugoslavije. Bila je dobra država. Nekaj stvari bi morali popraviti, pa bi lahko dobro živeli naprej. Takrat smo lahko potovali po vsej Jugoslaviji. Zdaj se peljem pol ure in sem že na meji. Bila je svoboda. Hrvaška se je borila za neodvisnost, zdaj pa je članica EU. To je sodobna kolonija. Največ je pridobila Nemčija. Mi delamo, kar moramo. V Jugoslaviji so govorili, da nam kradejo Srbi, a zdaj je slabše. Kradejo domači, desetkratno. To je najhuje. Pričakovali smo, da bodo ljudje vse pametnejši, vendar niso. Vedno bolj neumni so.

Kdaj v življenju ste bili najsrečnejši?

Srečen sem bil v zakonu. Dobro ženo sem imel. Zelo vesela je bila, znala je igrati kitaro in pela je ruske romance. Res sva bila srečna. In povsod, kjer sem živel, so me ljudje sprejeli kot svojega. V Ljubljani, v Srbiji, Makedoniji in na Hrvaškem, povsod sem imel prijatelje, povsod sem bil kot doma. Nikjer se nisem počutil tujca. To je bilo krasno. Dejansko sem bil povsod in vedno zadovoljen.

Kaj pa zdaj?

Še vedno imam veliko prijateljev, predvsem med piloti, tudi v Sloveniji. Lani sem obiskal Slovenijo, Rusijo in spomenik padlih pilotov na Fruški gori v Vojvodini. A ni več tako, kot je bilo. Zdaj mi je težko. Veliko let imam in ne morem več vsega početi, kar sem lahko. Sem zdrav, vseeno pa malo težje hodim, začel sem tudi pozabljati imena.

Oh, odličen spomin imate. Vseh priimkov ste se spomnili. Kaj pa otroci, vnuki, vas obiskujejo?

Da. Imam sina in hčer, pet vnukov, pet pravnukov in prapravnuka. Pravnuku, ki ohranja priimek Boroša, sem že predal vse dokumente in tudi sliko, na kateri sem naslikal Tarasovo, bom dal njemu.

Še slikate?

Najbolj sem si želel, da bi postal slikar. Veste, da sem leta 1947 dobil štipendijo od švedske države za študij slikarstva in jezika pri njih. Vendar nisem imel 1200 dinarjev, kolikor je stal vlak do Stockholma. Moj oče je bil glasbenik, nismo imeli denarja. Bilo nas je osem otrok. Tako nisem šel na Švedsko, pač pa v vojsko, kjer sem kasneje po naključju postal pilot.

Če bi lahko ponovno izbirali, kaj bi postali?

Pilot. Biti pilot je lepo in zanimivo.

Še načrtujete pot v Rusijo?

Da, če bom doživel sto let, bom šel še enkrat.