Kdo so kitajski vohuni v Evropi

»Vohun« je beseda, pri kateri ljudje, ko jo slišijo, v hipu dvignejo­ obrvi. Prah se pokadi, še preden­ je pojasnjeno, kdo vohuni za kom in zakaj, in tako se še vedno vrtinči v odnosih med Brusljem in Pekingom, potem ko je Evropska unija prejšnji teden objavila opozorilo o kitajskih vohunih, ki delujejo v »evropski prestolnici«.

V Bruslju jih je menda približno 250 – celo več kot ruskih tajnih agentov, teh je 200. V glavnem so vključeni v svoje veleposlaništvo ali območne podružnice kitajskih družb, a so tako dejavni, da so diplomate EU in funkcionarje Nata opozorili, naj se izogibajo določenim restavracijam in bistrojem blizu poslopja evropske komisije, v katerih se ti velikokrat zberejo na pogovorih ob kosilu ali pijači.

Že dolgo se po tihem govori o tem, da je EU čedalje bolj previdna pri kitajskih tajnih agentih. Nemška televizija Welt je na spletni strani v soboto citirala evropskega diplomata, ki je potrdil, da je bilo v resnici izdano takšno opozorilo. Bruselj je že nekaj časa »prestolnica vohunjenja«, a so do zdaj v dejavnosti, ki ji zgodovinarji pravijo »drugi najstarejši poklic v zgodovini človeštva«, prednjačili Američani in Rusi. Kitajci so imeli dolgo stransko vlogo oziroma jim niso posvečali posebne pozornosti. Zdaj, ko je Evropa obrnila daljnogled proti Kitajski, ki jo vse bolj jasno vidi kot konkurentko na lastnem trgu, so nenadoma pod evropsko posteljo odkrili kitajske vohune. Veliko kitajskih vohunov.
 

Neodgovorne izjave

Po pričakovanjih se je kitajsko vodstvo na te obtožbe nemudoma in odločno odzvalo. Predstavnik kitajske misije v EU je v nedeljo pozval »ustrezne strani«, naj kitajsko-evropske odnose opazujejo objektivno in brez »neodgovornih izjav«. Je pa skorajda hkrati o kitajskem vohunjenju spregovorila Litva, katere obrambno ministrstvo je v začetku meseca objavilo oceno ogroženosti državne varnosti, v kateri je zapisano, da v Litvi delujeta dve kitajski tajni službi.

Čeprav je delovanje tajnih služb, je zapisano v poročilu, opredeljeno predvsem s kitajsko notranjo politiko oziroma potrebo po preprečitvi zunanje podpore tibetanski in tajvanski neodvisnosti, ima Kitajska v Litvi širše interese, ki se dotikajo domače in notranje politike te države, gospodarstva in obrambe, predvsem pa načrtov o dvostranskem sodelovanju.

To je v resnici razbesnelo azijsko silo. »Težko si je zamisliti, da si državica ob Baltskem morju, ki je bila nekdaj del Sovjetske zveze, domišlja, da je za Kitajsko tako pomembna,« je zapisano v uvodniku, ki je bil v nedeljo objavljen v partijskem glasilu Global Times. Ne da bi poskusila prikriti šovinizem do »države z manj kot tremi milijoni prebivalcev«, je azijska sila zatrdila, da je »kitajsko vohunjenje na Zahodu hit«, čeprav bo ta tema gotovo usahnila ob nadaljnji kitajski rasti. Ta tema se sicer ne pojavlja niti v hollywoodskih filmih, je navedeno v uvodniku, da ne bi vznemirili številnih kitajskih gledalcev in tvegali izgube dobička na velikem trgu.
 

Vohuni 21. stoletja

Res je, sta poudarila slovaški profesor Richard Q. Turcsányi in poljska analitičarka Alicja Bachulska, da so se zgodbe o kitajskem vohunjenju na Poljskem in nato še Češkem razširile šele po tem, ko sta bili ti dve državi razočarani zaradi neizpolnjenih obljub kitajskega vodstva o naložbah na sestanku »16+1« (16 držav srednje in vzhodne Evrope ter Kitajska). Večje ko bo razočaranje zaradi slabih rezultatov gospodarskega sodelovanja z azijsko silo, sta dejala, bolj se bodo na tem forumu pojavljala občutljiva vprašanja, kot sta državna varnost in nevarnost pred vohunjenjem.

Ali ta nevarnost v resnici obstaja? V 21. stoletju bi morda morali najprej znova določiti, kaj pomeni beseda »vohun« in koliko se je njena konotacija spremenila od obdobja hladne vojne.