Zloraba otrok ne sme ostati tabu tema

Ljubljana – Gre za težko temo, a se moramo zavedati, da je otrok, ki so žrtve spolnega nasilja, veliko, njihove zgodbe pa najpogosteje ostajajo zamolčane, pojasnjuje predsednica Društva SOS telefon Maja Plaz. Evropski dan za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem opominja, da je treba o tem javno govoriti.

Število primerov kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, je bilo lani v Sloveniji nižje kot leto prej. Po besedah Maje Plaz verjetno ne gre sklepati, da so se razmere v Sloveniji lani nenadoma izboljšale in da so se zlorabe prenehale dogajati, ampak razlog vidi v dolgotrajnem postopku pregona storilcev. »Glede na izkušnje, ki jih imajo naše uporabnice in njihovi otroci, lahko sklepamo, da je nezaupanje v sistem precejšnje.« Razlog so ne le razvlečeni postopki, ampak tudi večkratno izpraševanje žrtve, še vedno pa se najdejo tudi primeri, ko se otroku ne verjame. »Kot je rekla ena od mater, ki že leta stoji ob strani zlorabljenemu otroku: kot da bi iskali samo tisto, kar bi kazalo na to, da ni kriv.«

Po navedbah predstavnika policije Draga Menegalija jih največkrat na zlorabe otrok opozori eden od staršev, centri za socialno delo, vzgojno-varstveni zavodi, sorodniki in pa tudi zdravstvene institucije. »Nemalokrat zlorabljen otrok pod pritiskom storilca molči in skriva, kaj se mu je zgodilo. Vendar pa je stisko mogoče opaziti v spremenjenem vedenju, motnjah, reakcijah, česar nikoli ne smemo spregledati,« pojasnjuje. Kljub temu številne tovrstne zgodbe ostajajo neizpovedane in sodno nepreganjane. Po navedbah Sveta Evrope naj bi bil vsak peti otrok v Evropski uniji žrtev spolne zlorabe, velika večina – 90 odstotkov – se ni nikoli obrnila na policijo.

V Sloveniji se s preiskovanjem spolnih zlorab otrok ukvarjajo zato usposobljeni kriminalisti. »Kadar otrok  spregovori o zlorabi, je zelo pomembno, da je na drugi strani sogovornik, ki mora znati otroka pomiriti, mu na razumljiv način pojasniti, da je prav, da je spregovoril in da zato, kar se mu je zgodilo, ni sam kriv,« pojasnjuje Menegalija.

Po besedah Maje Plaz je obsodilna sodba za žrtve pomembna, saj dokazuje, da jim je nekdo verjel. »Da so bili slišani in da je sodišče povedalo storilcu, da to ni bilo prav.« Poudarja, da je težava tudi zastaranje tovrstnih kaznivih dejanj, saj is mnoge žrtve pozneje, ko odrastejo, želijo, da bi storilec odgovarjal. Dvajsetletni rok za zastaranje v primerih, ko je bila žrtev spolnega napada mladoletna, začne teči šele, ko ta dopolni 18 let.

Ravnanje z žrtvami spolnih zlorab terja od pristojnih za pregon tovrstnih ravnanj veliko znanja in občutka za sočloveka. Menegalija potrjuje, da so žrtve tudi v Sloveniji vse prevečkrat izpostavljeni večkratnemu izpovedovanju dogodkov pri različnih institucijah. Upajo, da bo projekt Hiša za otroke (po zgledu islandskega modela Barnahus), ki je vodilni evropski model za usklajeno, otrokom prijazno, medinstitucionalno  obravnavo zlorabe otrok, pravi odgovor na vprašanje, kako zaščititi žrtve pred sistemom. Pogovor z otrokom, ki bo moral zgodbo povedali največ dvakrat, naj bi vodil usposobljen strokovnjak. Pričanje o zlorabi naj bi bilo tako natančnejše, možnosti za vodenje otroka z vprašanji, pa manjše.

Odgovor na vprašanje, kako prepoznati, da je otrok žrtev spolnega nasilja, vsekakor ni preprost. »Nekateri otroci so izjemno mirni, drugi agresivni, nekateri zelo marljivi v šoli, drugim učni uspeh pade. Če gledamo samo površinske znake, bomo zlorabo težko zaznali,« pojasnjuje Maja Plaz. Po njenih besedah je ključno ozaveščanje staršev in otrok, pa tudi učiteljev in vzgojiteljev. »Naj to ne bo tabu. Le tako bomo odprli prostor, da se nam bo otrok morda zaupal.«