Zastavica sočutja namesto sveče? Zakaj pa ne …

Za sveče namenimo približno 30 milijonov evrov na leto, prižgemo jih kar okrog 15 milijonov, s plastično embalažo, ki ostane, ko sveča dogori – te je na leto okrog 2700 ton –, vsakega novembra zasujemo odlagališča in povzročimo dodatno onesnaženje, ki na koncu spet obremeni ljudi. Od 6000 ton odložene plastične embalaže že zdaj petino predstavljajo odpadne nagrobne sveče. In Slovenci bomo po vsej verjetnosti tudi ostali svetovni rekorderji v številu prižganih nagrobnih sveč na prebivalca. To potrjuje tudi naša kratka anketa na ljubljanskih Žalah, kjer ljudje v tem prijaznem vremenu marljivo urejajo grobove.

Svojčas so bile sveče na grobovih redkost, zadnji dve desetletji pa njihova uporaba strmo narašča, kot da bi ljudje tekmovali, kdo jih bo več spravil na družinski grob. Zato smo nekaj mimoidočih na največjem ljubljanskem pokopališču povprašali, kaj menijo o problemu plastičnih ostankov nagrobnih sveč in kakšen odnos imajo do sveč na grobovih.



Mira (67 let), ki je šla urejat možev grob, je povedala, da so sveče naš izraz spomina na pokojnike. »Vsako nedeljo po kosilu mu jo pridem prižgat, če se le dobro počutim. Malo postojim in mu v mislih povem, kaj se mi je zgodilo čez teden. Za dan mrtvih pridejo še otroci in vnuki. Ti pa tako radi prižigajo sveče,« je še dodala.

Nekoliko drugače na prižiganje sveč gleda Aleksander (61 let). »V naši družini smo se resno pogovarjali o tej vseslovenski maniji in se dogovorili, da bomo letos prižgali le eno svečo na vsakem od družinskih grobov. Dva imamo v Ljubljani in enega v Kočevju. Prav tako na grob nikoli ne dajem plastičnih rož in plastične dekoracije, niti rezanega cvetja. Raje prinesem žive rože v lončku, najraje manjše pisane krizanteme. Kot biologu se mi zdi obsedenost s svečami v plastiki nekaj iracionalnega in je že zdavnaj presegla funkcijo spominjanja. Tudi tu so zmagali trgovci,« je sklenil nekoliko jedko.

Jožica (35 let) in Marijana (55 let) sta povedali, da imajo veliko razširjeno družino in da se vsako leto skupaj odpravijo na pet pokopališč po Sloveniji, saj je to obenem priložnost za družinska srečanja. »Radi se dobimo in kaj dobrega pojemo ter se podružimo. Takrat gremo praviloma skupaj na pokopališče, in kot veste, brez sveč ne gre. Še posebej na vasi, kjer imamo tri grobove, se jih veliko prižge. Na pokopališče gremo, ko se stemni, ker je takrat tam posebno vzdušje,« je povedala Marijana.



Čeprav je do dneva spomina na mrtve še teden dni, se na številnih grobovih že zdaj kopičijo sveče. Nekateri namreč svojo »spominsko dolžnost« opravijo prej, saj se nameravajo prihodnji teden odpraviti na krajše počitnice. Kar nekaj naših sogovornikov se je sicer strinjalo, da je pretirano prižiganje sveč velik problem, vendar je to naša tradicija in navada, ki se pač prenaša iz roda v rod.

Le ena mlajša sogovornica je dejala, da se ji zdi to popolno pretiravanje in metanje denarja v žepe trgovcev. Povedala je, da se pokojnikov lahko spomnimo tudi brez prižiganja sveč, saj to vodi le v preštevanje sveč na grobovih in razpravljanje, kdo vse jih je prižgal. »Spomin na pokojnike lahko obudimo z izrazom spoštovanja in pogovori s sorodniki o njih, ne pa z zapravljanjem denarja za sveče. To je čas, ko se družina spomni tistih, ki so bili pred nami, in se zave krhkosti in minljivosti človeka.«


 

Kaj so alternative?

Zastavice sočutja do živih so v zadnjih devetih letih vsaj tako nepogrešljive spremljevalke dneva spomina na mrtve kot sveče, ki jih Slovenci množično prižigamo vse leto, ob 1. novembru pa še posebej. Dobrodelna akcija fundacije Svečka iz Zagorja Manj svečk za manj grobov, ki je v slabem desetletju za naprave in pripomočke, ki rešujejo življenje, darovala 250.000 evrov, bo letos potekala v 15 slovenskih krajih. Več sto prostovoljcev bo znova nagovarjalo obiskovalce pokopališč, naj namesto sveč »prižgejo« zastavico sočutja, ki poleg življenja ohranja tudi okolje.