Več kot 30.000 obiskovalcev ribniškega sejma (FOTO)

Ribnica – Ribniški semenj suhe robe in lončarstva, ki je bil letos že 43. po vrsti, je še vedno največji slovenski poklon ne samo tradicionalnima ribniškim obrtema, suhi robi in lončarstvu, ampak rokodelstvu sploh. Toda pod sedanjimi pogoji, ki jih narekuje država, je vprašanje, ali se bodo te obrti lahko ohranile…


 

Poklon rokodelstvu

Tudi na letošnjem največjem prazniku širšega kočevsko-ribniškega območja, na ribniškem sejmu, ki ga obišče tudi 50.000 obiskovalcev, so organizatorji privabili 400 sejmarjev, ki v resnici ponujajo skorajda vse, kar je mogoče prodati. V središču Ribnice, na Škrabčevem trgu, ki je že vrsto let tradicionalno namenjen ribniškima obrtema, se je letos zbralo 35 sejmarjev, večinoma suhorobarjev. Grad in dvorišče Rokodelskega centra Ribnica pa sta gostila že 19. rokodelski festival, kjer se zberejo različni rokodelci: od kovača, čipkaric, šivilj, pletilj, tkalk… Letos je Ribnica gostila 63 rokodelcev iz vse Slovenije.

»Letos smo prvič imeli težave z zapolnitvijo prostora na Škrabčevem trgu, torej z domačimi suhorobarji in lončarji, ker so nekateri odpovedovali zaradi napovedanega slabega vremena, nekateri so pokojni, spet tretji pa ugotavljajo, da se je zaradi birokratskih ovir zelo težko ukvarjati z rokodelstvom,« pravi Pavle Hočevar iz ribniške obrtne zbornice.


 

Krošnjarski patent

Franc Jaklič, eden od še dveh posodarjev oziroma, kot jim pravijo v Ribnici, »pintarjev«, je sedaj upokojen, a se je vse življenje preživljal z izdelovanjem lesenih posod: čebrov, brent, škafov, banj, golid… »Vseskozi se prilagajamo trgu,« pravi mož, ki je manjkal le na enem ribniškem sejmu, ker je bil v vojski. Zato so, razloži, v sedanjost prinesli tradicijo, ki je doživela priznanje leta 1492, ko je cesar Friderik II. Kočevarjem in Ribničanom podelil krošnjarski patent, dovoljenje, da svoje izdelke prodajajo po vsem cesarstvu brez davkov. S tem so ljudje v teh krajih dobili možnost preživetja, saj je bilo takratni oblasti jasno, da naravne danosti ne zagotavljajo dostojnega življenja.



Zato nekoč na Ribniškem skorajda ni bilo hiše, ki se ne bi ukvarjala s suho robo – ta ima enajst panog, od zobotrebčarstva do posodarstva in rešetarstva… – ali lončarstvom. Potem pa so v šestdesetih obrti začele usihati, saj so izdelke, ki so narejeni z večinoma ročnim delo, nadomestili izdelki iz plastike. Sedaj je na območju občin Ribnica, Sodražica in Loški Potok kakšnih 300 izdelovalcev, ki imajo različne statuse – so samostojni podjetniki, imajo osebno dopolnilno delo… - in svoje izdelke prodajajo. »V resnici podatka, koliko ljudi se pri nas ali v Sloveniji ukvarja z rokodelstvom, nimamo, kar pomeni, da nimamo niti popisa stanja,« pravi Pavle Hočevar. Vendar pa je opazen upad števila rokodelcev, kar kažejo tudi podatki Obrtne zbornice Slovenije, kjer je bilo v začetku leta 2016 registriranih 226 rokodelcev, sedaj pa jih je 178. »Rokodelstvo izumira,« pravi Hočevar.

 

Zapletenost postopkov

Pravzaprav je ljudi, ki imajo rokodelska znanja, več, pravi Hočevar: »Po ocenah je na območju sedmih občin, kjer velja geografska označba Ribniška suha roba, to je na območju občin Ribnica, Sodražica, Loški Potok, Kočevje, Dobrepolje, Velike Lašče in Bloke – zagotovo več kot 1000 ljudi, ki se ukvarjajo s suho robo. Ponavadi se z izdelovanjem suhe robe ukvarja cela družina.«



Toda vprašanje je, ali se bo tradicija ohranjala naprej in bodo mladi nadaljevali z rokodelstvom. »Mi znamo delati otroke, znamo jih naučiti naših obrti, vendar država nima posluha, da bi zagotovila takšne pogoje, da se obrti lahko ohranijo,« pravi Franc Jaklič. Pavle Hočevar meni podobno: »Postopki so prezapleteni. Rokodelci, ki delajo v delovno intenzivnih panogah, kjer je večina ali celo vse ročno delo, so izenačeni s katerim koli podjetjem.« Že pred časom so pripravili zaščitni zakon, s katerim naj bi ohranili rokodelstvo v Sloveniji, vendar politika ne razume, da so tradicionalne obrti in znanja pred tem, da se izgubijo za vedno… »Ko umre rokodelec, za vedno izgine ogromno znanja,« pravi Pavle Hočevar.


 

Prenos znanj na mlade

Tega se zavedajo tudi v Rokodelskem centru Ribnica, kjer so v desetih letih obstoja z dvema rokodelskima šolama – pletarsko in lončarsko – spodbudili ohranjanje teh dveh obrti. Ljudi, ki so se naučili pletarstva in lončarstva, je za vsako obrt nekaj čez 30, a le redki to tudi prakticirajo, še redkejši izdelke prodajajo. »V Rokodelskem centru nameravajmo pripraviti izobraževanja še za druge suhorobarske panoge, tako da se ta znanja ne bi izgubila,« pravi Tina Zajc Zver z Rokodelskega centra Ribnica. Enako pomembno pa je, da bi rokodelcem, ki se ukvarjajo s tradicionalnimi obrtmi, omogočili posodobitev tradicionalnih izdelkov, tako kot to kažejo izdelki blagovne znamke Ribrand.

A pogoj za to bo dovolj rokodelcev. »Politika bi si morala vzeti čas in doreči, kaj hočemo z rokodelstvom,« pravi Pavle Hočevar, ki izpostavlja birokratske zaplete pri statusih rokodelcev in tudi obdavčitev. Kajti za deset evrov vredno posodo, ki jo naredi Franc Jaklič, je potrebno odšteti 2,25 evrov akontacije dohodnine. »Vse je prezapleteno,« pravi Jaklič.