Več denarja za najmanjšega proračunskega porabnika

Kultura nikoli ni bila med prioritetami slovenske strankarske politike. Na načelni ravni vsi tekmeci na prihajajočih volitvah poudarjajo njeno ključno vlogo, pri reševanju njenih problemov pa stranke največkrat ostajajo pri načelni naklonjenosti temu področju.

Kulturi priznavajo pomembno, utemeljitveno družbeno funkcijo. Stranke, ki jih umeščamo na desnico, poudarjajo njeno vlogo pri gradnji slovenske identitete in narodne biti, pri čemer še posebno poudarjajo pomen slovenskega jezika, stranke, ki jih najdemo bolj na levi, pa prej govorijo o kulturi kot javnem dobrem, ki ga je treba ohranjati in podpirati.

Kulturni proračuni slovenskih vlad po drugi strani pričajo, da kultura v očeh politikov ni preveč pomembna družbena sfera. V času krize, od leta 2009, se je proračun za kulturo – že tako najnižji med proračunskimi porabniki – vztrajno krčil. V slabih desetih letih je od 209 milijonov evrov prišel na približno 150 milijonov evrov.
 

Malo denarja, veliko težav

Zmanjševanje sredstev je le še izostrilo probleme, ki se v kulturni sferi kopičijo in stopnjujejo od osamosvojitve. Stranke smo v anketi povprašali, kako bi reformirali kulturni model, pa tudi, kateremu infrastrukturnemu projektu bi dali prednost: ljubljanski Drami, Narodni in univerzitetni knjižnici (Nuku II) ali čemu tretjemu. Pri tem vprašanju so si stranke zelo blizu. Zavedajo se propadanja infrastrukture in objektov kulturne dediščine ter načeloma podpirajo investicije vanje.

Nekoliko drugačne poudarke pa najdemo pri odgovorih strank na vprašanje, kako bi bilo treba reformirati zastarel kulturni model. Minister za kulturo Anton Peršak, ki je odgovarjal v imenu Demokratične stranke upokojencev Slovenije (Desus), vidi ključen problem v trku dveh paradigem našega kulturnega sistema. Obstaja javni kulturni sektor, ki izvaja svoje dejavnosti na način javne službe. Zaposleni v njem so po statusu javni uslužbenci, »kar je glede na naravo dejavnosti svojevrstni paradoks: izrazito strokovno in še zlasti umetniško delo je težko regulirati po načelih, ki veljajo za delo in karierni sistem javnih uslužbencev«. Na drugi strani imamo rastoči nevladni sektor, ki je, »kar zadeva materialne pogoje dela in vprašanje pravic iz dela, v neprimerno slabšem položaju od zaposlenih v javnem sektorju«. Iz tega trka izvirajo velike razlike v socialnem položaju nevladnikov, med katerimi prevladujejo samozaposleni v kulturi.

Problema samozaposlenih in položaja nevladnih kulturnih organizacij se zavedajo v vseh strankah. Stranka Alenke Bratušek, Levica in Socialni demokrati (SD) bi kulturi zvišali proračun in s tem pripomogli tudi k izboljšanju položaja najranljivejših skupin. SD in Levica bi sredstva vrnili na predkrizno raven, to je 2,2 odstotka državnega proračuna. Levica dodaja: »Brez tega se položaj ne bo izboljšal v javnih in nevladnih organizacijah, niti pri samozaposlenih.« Levica predlaga tudi nekaj ukrepov za izboljšanje položaja samozaposlenih, denimo uvedbe stopenjskega in progresivnega cenzusa ter razpisov, namenjenih različnim življenjskim in delovnim obdobjem samozaposlenih. Nevladnim organizacijam pa bi zagotovili stabilne oblike podpore, ki bodo pokrivale tudi neprogramske stroške za njihovo delovanje in povečale zaposlovanje. Lista Marjana Šarca (LMŠ), ki bi se načeloma pri kulturnih vprašanjih obrnila na strokovno javnost, pri vprašanju nevladnih organizacij načrtuje razvojno naravnano politiko. V javnem dialogu bi premislila tudi o načinu njihovega financiranja.

V Stranki modernega centra (SMC) bi zagate samozaposlenih in nevladnikov reševali z ustanovitvijo področnih zbornic za nevladni sektor z namenom, da postanejo enakopraven sogovornik, ki bo lahko na podlagi dodeljenih pristojnosti v strukturiranem dialogu z ministrstvom prevzemal odgovornost pri soodločanju o kulturni politiki.


 

Prave sistemske spremembe

Probleme v kulturnem sistemu kot celoti bi Desus, SMC in Dobra država reševali tudi z racionalizacijo javnega sektorja. SMC stavi na povezovanje podpornih služb, Desus pa tudi povezovanje in združevanje na strokovni ravni. Zavzema se za odpravo razpršenosti in imperativa velikega števila programov. V Desusu tako predlagajo programsko povezovanje javnih zavodov. V SMC bi prenovili delovnopravno zakonodajo, zavodom dali večjo avtonomijo, pri tem pa tudi jasno določili odgovornost predstojnikov za izvajanje programa.

V Slovenski demokratski stranki (SDS) so prepričani, da bi bilo treba najprej pripraviti strateške dokumente: zakon o uresničevanju javnega interesa v kulturi (Zujik) in nacionalni program za kulturo (NPK). Ugotavljajo pa, da čeprav obsežno gradivo in konkretni predlogi že obstajajo, novi Zujik ni bil sprejet. »Zdi se, da ni povsem jasno, kakšne konkretne spremembe so potrebne in sprejemljive oziroma uresničljive v okviru morebitnega novega zakona.«

Dodajajo še, da bi bilo glede na desetletje dolgo dogovarjanje in usklajevanje mogoče sklepati, da nihče noče pravih sistemskih sprememb. Tudi v LMŠ in Desusu opozarjajo na odpor do reform znotraj kulturne sfere. SDS poudarja, da se mora dialog z zainteresirano kulturno javnostjo nadaljevati – ta lahko privede do novih strateških dokumentov. Na prenovljen zakon, ki bi določil prioritete v kulturi, stavijo tudi v Novi Sloveniji (NSi): »Prava ureditev financiranja na področju kulture mora biti vezana predvsem na tiste vsebine in ravni izvedbene kakovosti, ki so pomembne tako s stališča narodne identitete in državotvornosti kot tudi s stališča kulturnega razvoja, raznovrstnosti vsebin in dostopne čim širšemu krogu ljudi,« so zapisali.
 

Razvoj s kulturo

Kot strateški problem v kulturi precej strank, denimo Stranka Alenke Bratušek, SD in Slovenska ljudska stranka (SLS), bolj ali manj eksplicitno opozarja na problem dostopnosti kulturnih dobrin. Slovenska ljudska stranka večjo dostopnost kulturnih dobrin povezuje z večjim izpostavljanjem kulture trgu, torej večjim samofinanciranjem javnih kulturnih zavodov. V SD pa so prepričani, da bi k dostopnosti kulture predvsem lokalnim skupnostim »pripomogla njena vključenost v nacionalne razvojne strategije in v javne politike«.

Premislek o tem, da bi bilo mogoče kulturo in umetnost vključiti v vizijo razvoja Slovenije, med strankami ni najbolj pogost. O razvojnem potencialu tega sektorja razmišljajo predvsem v njeni spregi z gospodarstvom. Stranka Alenke Bratušek opozarja, da se vsak evro, vložen v kulturo, potroji. Socialni demokrati pa med drugim omenjajo tudi neizkoriščene potenciale kulturnega turizma.