V šolskem sistemu iščimo rešitve, ne gurujev

Društvo Glas učitelja že dober mesec zbira podpise v podporo Učiteljskega manifesta. Do zdaj ga je podpisalo okoli 750 vzgojiteljev in učiteljev ter okoli 4250 staršev. Zapisali so, da je čas, da »vajeti pedagoške problematike in šolskega procesa prevzamemo nazaj v svoje roke«. Opozarjajo predvsem na vpliv šolanja na daljavo, dodajajo, da maske, razkužila in medsebojna razdalja ne morejo biti sestavni del sveta mladih.

Kot odgovarja predsednik društva Glas učitelja Uroš Mikolič, je namen zbiranja podpisov pod manifest, ki je spisan všečno, a brez konkretnih odgovorov, kako situacijo spremeniti, zgolj »pokazati ljudem, da niso sami. Razmišljati drugače in imeti možnost to ustrezno izraziti sta temeljni postavki zdrave družbe. Šolski prostor je pomemben sestavni del te ideje. Želimo učiti, ne pridigati, delovati z zgledom in ne z grožnjo.« Dodal je, da »s podpisi, čeprav simbolično, zavračajo vsakršno obliko nepremišljenih ukrepov, ki škodujejo prihodnjim generacijam«. Kaj bodo z njimi storili, ni znano.

Kakšno šolo hočemo

Pred dvanajstimi leti je bila na pobudo dr. Mance Košir, ki je sklicala javno tribuno, ustanovljena civilna iniciativa Kakšno šolo hočemo. V široki javni razpravi so spisali svoj manifest, ki v dvanajstih točkah opisuje, kakšna naj bo odlična javna šola in kaj je zanjo potrebno. Med drugim so zapisali, da hočejo brezplačno javno šolo, ki bo podpirala sodelovalno učenje, najboljše ravnatelje in učitelje, drugačno izobraževanje učiteljev, drugačen status učiteljev in večji družbeni ugled, razbremenitev učnih programov …

Artikulacija, kaj hočemo, je ključna, poudarja učiteljica Jožica Frigelj, ki je v iniciativi še vedno zelo dejavna: »Kar naprej se govori o nekih spremembah, nihče pa ne pove, kaj hoče.« Dodala je, da civilna iniciativa sama po sebi ne more ničesar spreminjati, lahko pa vpliva in ponudi konkretne usmeritve. Sami so jih večkrat predali ministrom, saj so ministri tisti, ki odločajo o spremembah, pojasnjuje Frigljeva: »V našem dvanajstletnem delovanju se jih je zamenjalo osem, tako da kakšnega opaznega uspeha niti nismo pričakovali. Nam je pa v nekem obdobju uspelo, da smo ustanovili svet praktikov, kajti vse prepogosto se pojavljajo odločitve, ki so v praksi neuresničljive. Preprost primer iz zadnjega časa: 'Otroci si med sabo ne izposojajo potrebščin.' To je popolnoma nemogoče! Da ne govorimo o tem, da morajo imeti medosebno razdaljo, učilnice so pa premajhne. Svet praktikov je kot posvetovalno telo deloval do zamenjave vlade.«

Nujna evalvacija stanja

Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju je stara deset let. Poskusi Jerneja Pikala, da bi med njegovim ministrovanjem spisali novo, so se končali z odstopom vlade marca lani. V zvezi aktivov svetov staršev menijo, da ima slovenska šola sicer zdrave temelje: »A žal ni naravnana na prihodnost, ampak na ustaljene, trideset let stare smernice. Te niso bile nikoli kasneje evalvirane, da bi se iz napak kaj naučili, in tudi ne resnično posodobljene, da bi napake odpravili.«

Čeprav je v zadnjem času večkrat poudaril, da so tudi po mednarodnih raziskavah slovenske šole dobre, se s starši strinja glavni tajnik Sviza Branimir Štrukelj: »Nujno potrebujemo strukturiran pogled zadnjih dvajsetih let v vzgoji in izobraževanju. In nujno potrebujemo artikulacijo sprememb. Ko je bela knjiga nastajala, leta 2011, se ni razmišljalo o stvareh, ki so danes ključne. Vsekakor bi v kurikulumih moralo biti razmerje do končnosti našega planeta, podnebne spremembe bi morale biti v vseh agendah. Potem digitalizacija, umetna inteligenca, robotizacija, vprašanja migracij ter ključen odgovor na vprašanje, kaj je znanje, kaj je védenje. To so resne, globoke spremembe v samem konceptu izobraževanja. In mi že deset let zamujamo.«

Frigljeva pa meni, da bele knjige niti ne bi bilo treba popravljati. »Bela knjiga je nekakšna vizija, kako naj bi se šolski sistem razvijal na vseh ravneh. Menim, da ima sedanja všečno opredeljena tako splošna načela kot splošne cilje. Daje tudi vpogled v to, da imajo naši otroci v vsem osnovnošolskem obdobju najmanj ur pouka v primerjavi z drugimi državami, pa so nadpovprečno obremenjeni, tu se je treba vprašati, zakaj. Predlaga možnost združevanja predmetov v predmetna področja, kar v civilni iniciativi zelo zagovarjamo. Toda bela knjiga je deset let nezavezujoč dokument. Nikjer ga nikomur ni uspelo uresničiti. Zato nikakor ne vidim potrebe po še enem nezavezujočem ali celo neuresničljivem dokumentu.«

Veliko interesov

Dober vpogled v šolski sistem je dala tudi šola na daljavo, pravi Frigljeva: »Pokazala je, da učni načrt od pike do vejice ni najbolj pomemben, da se da kaj nadoknaditi, kaj pa brez škode izpustiti. Da število ocen sploh ni pomembno in da celo realizacija pouka ni tako strahotna zapoved, saj smo imeli še en teden počitnic zraven, pa se svet ni podrl in Zemlja se še vrti. Pokazalo pa se je, da so izjemno pomembni zdravi, pozitivni medosebni odnosi. Prijetno delovno okolje, vzdušje, zaupanje. Na tem bi morali graditi spremembe šolskega sistema, ki postaja preveč okostenel, omejujoč. Žal pa je šolstvo polje interesa preveč struktur, od strokovnih do političnih in laičnih.«

Podobno menijo v ZASSS: »Vsi se pritožujejo nad vsem in težko vidijo tudi dobre stvari. Dobre plati šole so premalo izkoriščene, slabe pa pogosto zelo izpostavljene. Sistem je rigiden, zelo težko se karkoli spremeni ali posodobi, tudi zaradi različnih interesov.« Dodajajo, da je treba šolstvo pluralizirati z uporabo različnih pristopov in načinov, vpeljati preverjene načine iz tujine, iz učnih načrtov umakniti učenje na pamet, bolj poslušati mnenje učiteljev, njihove predloge ter temu prilagoditi učni proces. ZASSS tudi že leta opozarja na problem ocenjevanja, sodelovali so v delovni skupini za spremembo meril za vpis v srednje šole, ki bi omejil vpliv ocen, a je ministrstvo skupino razpustilo.

Spremembe

Ministrstvo za izobraževanje je sicer februarja začelo večletni proces prenove vzgojnih in izobraževalnih programov s prenovo učnih načrtov. Kot so odgovorili, bo izhodišča zavod za šolstvo februarja predložil strokovnemu svetu za splošno izobraževanje. Jeseni 2023 pa naj bi uveljavili spremembe pri šolanju na domu, saj bodo področje celovito zakonsko spremenili, kot je ob letošnjem velikem povečanju števila otrok, ki se šolajo doma, napovedala ministrica Simona Kustec. Na ministrstvu sicer porast pripisujejo izvajanju ukrepov proti epidemiji. Kakšne spremembe pripravljajo, niso zapisali.

Sogovorniki se strinjajo, da so spremembe nujne. A moramo vedeti, kaj hočemo, predlogi morajo biti konkretni, brez filozofiranja, zavijanja v celofan, lepih misli z družbenega omrežja, nujna je angažiranost pristojnih, prav tako zadostna sredstva. Glede na angažiranost nekaterih učiteljev, staršev, pa tudi tistih, ki se spoznajo na vse in se kažejo kot guruji slovenskega šolstva, težav z angažiranostjo javnosti ne bi smelo biti. Zelo različni pogledi pa bi utegnili povzročati sive lase. Tudi zato je čas za stroko.