V naravi virusa je znižanje standardov demokracije

Na svetovni dan bioetike, ko je društvo Bioethos razpravljalo o etičnih izzivih covida-19, je bila v Sloveniji znova razglašena epidemija. Ukrepi, kot so policijska ura in druge omejitve, so še dodatno spodbudili razpravo o spremembah, ki jih v družbo vnaša bolezen. Filozof dr. Igor Pribac je dejal, da drsi Slovenija iz liberalnodemokratične ureditve v iliberalno, v kateri bo skupno dobro sicer zavarovano, a na račun človekovih pravic.
 

Kaj je po vašem vzrok, da nekateri močno nasprotujejo ukrepom za omejitev virusa, s katerimi se želi zavarovati njihovo zdravje?

Zlasti nasprotovanje policijski uri se mi zdi razumljivo in predvidljivo. Takšnega ukrepa niti najstarejše generacije ne poznajo, spomnijo se ga le tisti, ki so doživeli italijansko okupacijo. Policijska ura pomeni krnitev človekovih pravic in spreminja naš način življenja. Covidu-19 je uspelo, kar pred dvema letoma ni prebežnikom. Takrat je bil velik del javnosti ogorčen ob zakritih muslimanskih ženskah v javnosti, danes smo tem ženskam podobni vsi.



To kaže, da smo pripravljeni opustiti svoje navade, če spoznamo korist tega početja. Verjamem, da se bodo maske ohranile tudi, ko bo konec nevarnosti zaradi virusa, ker bodo mnogi ugotovili, da varujejo njihove dihalne poti pred škodljivimi delci v zraku. Ljudje smo iz odkritega obraza sočloveka ustvarili civilizacijski standard, ki ga zdaj opuščamo.
Vzroka za nasprotovanje ukrepom sta tudi dvom o obstoju in smrtonosnosti virusa pa tudi nezaupanje sedanji oblasti, ki je svoj avtoritarizem pokazala v prvem valu epidemije.

Z izjemo Švedske in na začetku epidemije Velike Britanije so si v vseh evropskih državah pri obvladovanju virusa pomagali z določeno stopnjo avtoritarizma. Zakaj se je to zgodilo?

Epidemije so zdravstvena grožnja, ki se razlikuje od na primer rakavih obolenj. Ker gre pri epidemijah za kužnost, prenosljivost bolezni med ljudmi, je odnos do bolezni, ki ga ima vsak posameznik, pomemben za zdravje vseh drugih posameznikov. Pri nenalezljivih boleznih te razsežnosti ni. Skrb za javno zdravje dopušča možnost omejevanja človekovih pravic, ki je nujna za preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni.
Zato se z epidemijami ukvarja posebna veja medicine, medicina javnega zdravja, saj je odnos do tveganja obolelosti vsakega posameznika v javnem interesu. Medtem ko se druge veje medicine ukvarjajo s posameznikom, se medicina javnega zdravja ukvarja s posameznikom kot delom prebivalstva in promovira zdravje prebivalstva, kolikor je to v interesu vsakega posameznika. Medtem ko mora zdravnik v klinični praksi upoštevati voljo pacienta in njegov odnos do bolezni, so v javni medicini terapije oziroma ukrepi prebivalstvu – pacientu – vsiljeni in omejujoči. Medtem ko je v klinični medicini akter ukrepov zdravnik, je akter ukrepov javne medicine politična oblast, ki je edina pooblaščena, da uresničuje javni interes tudi prisilno, saj je bila postavljena prav v ta namen. Paradoks je, da smo ob vsem izstopanju javnega interesa v spoprijemanju z epidemijo priča oženju javnosti odločanja o sprejetih ukrepih.

Je upravičen strah, da bodo oblasti zlorabile virus za uvedbo totalitarizma?

Ne bi še govoril o odkritem totalitarizmu, ko gre za dogajanja kjerkoli v EU. Na preizkušnji je zaupanje v oblasti. Te imajo v času virusa dodatna pooblastila, da zavarujejo javni interes in javno zdravje. Kjer zaupanja ni, so težave z upoštevanjem ukrepov. Težava Slovenije je, da je prvi val epidemije potekal ob tihi uklonitvi ukrepom, ki jih je vlada Janeza Janše uveljavila na avtoritaren način – v svojem komuniciranju z javnostjo in v svojem ukrepanju, saj je zamenjala vrh NIJZ, kar je bil politični poseg v stroko v imenu »prave stroke«. Ta način ni omogočal razprave.

Ukrepi pa so bili v prvem valu uspešni.

Takrat smo bili prepričani, da smo pred veliko nevarnostjo. Poletje jo je odpihnilo, vlada pa je naredila napako, ker zavesti o ogroženosti ni vzdrževala. Šla je naproti švedskemu modelu, da bi ohranila gospodarstvo, ljudje pa so podcenili resnost njenih opozoril, saj so bili vajeni trde roke iz prvega vala.

Če je v času epidemije potrebna trda roka – ali virus torej ogroža demokracijo?

Represivnost sama po sebi ni v nasprotju z demokracijo. Vsaka družba potrebuje tudi represijo, da zavaruje zakonitost.



Demokracija pri nas je v času epidemije ogrožena, ko oblast sporoča, da je javna razprava nezaželena. V prvem valu se je to zgodilo v načinu komuniciranja z javnostjo in v zvezi z domovi upokojencev, ko so zdravstvene oblasti planile na tiste, ki smo imeli svoj pogled na dogajanje v domovih za starejše – ti so imeli evropsko gledano visoko nadpovprečno smrtnost zaradi covida-19. Nezaželenost javne razprave kaže, da drsi Slovenija v avtoritarno družbo.



Zdaj smo morda pred točko, ko bo virov pomoči, ki jih imamo na razpolago za najbolj bolne, začelo zmanjkovati in bodo zdravniki pred strahotno dilemo, da imajo en ventilator in dva bolnika zanj. Ali imajo zdravniki navodila za odločanje? Ali so javna? So nastala z družbenim konsenzom? Za ta demokratični primanjkljaj ni opravičila. Komisija za medicinsko etiko je ostala predolgo tiho tudi glede drugih etičnih dilem v času covida-19.

Ali ni dilema en ventilator in dva bolnika predvsem finančno vprašanje? Če Slovenija ne bi toliko varčevala pri zdravstvu, teh in kadrovskih primanjkljajev ne bi bilo.

Ja, zagotovo, tudi težave v domovih upokojencev, ki niso arhitekturno ustrezni in nimajo dovolj osebja, so rezultat zdravstvene in socialne politike v preteklosti.

V naravi virusa je znižanje standardov demokracije, ste dejali na konferenci o etičnih izzivih covida-19. Kam nas bo to pripeljalo?

Širjenje okužb zahteva visoko odzivnost. To samo po sebi oži skupino odločevalcev in čas za oblikovanje konsenza. Izredne razmere lahko naredijo za sprejemljivo vedenje oblasti, ki je dopustno le po razglasitvi izrednega stanja. Politične oblasti se pri ukrepih sicer sklicujejo na konsenz, ki ga sklenejo strokovnjaki različnih vej medicine, vendar temu konsenzu dodajo premislek, ki ni medicinski. Tipični interes, ki ga upoštevajo, je na primer o zdravju gospodarstva. Oblast mora tehtati tudi uravnoteženost med nevarnostjo in prisilnimi omejitvami obsega človekovih individualnih pravic. Oblast ima tako prostor za samovoljo. Opozorilo, da »ljudje umirajo«, deluje kot etično opravičilo za vse sprejete odločitve in tudi za vse ukrepe, ki omejujejo človekove pravice. Ljudje v resnici umiramo vseskozi in na naše umiranje močno vplivajo skoraj vse odločitve oblasti. O drugih razpravljamo, o teh ne, pa bi morali.

Na kakšen način bi morale biti sprejete odločitve v času epidemije?

Javnost bi morala za začetek vedeti, kdo so člani strokovne skupine, ki svetuje vladi, in katere stroke so v skupini zastopane. Moj poskus z Googlom je bil neuspešen. Pedagogi so se pritožili, da so njihovo stroko zaobšli, čeprav imajo otroci zaradi ukrepov psihične težave, kar je lahko pomemben zdravstveni problem. Virus je postal vseobsegajoča tema, velika predstava boja proti njemu se dogaja na velikem odru, za zaveso pa potekajo mahinacije, ki spreminjajo naš način življenja bolj kot virus sam. Na primer, Slovenija je brez vsake javne razprave postala podpornica Madžarske pri njenem nasprotovanju EU in zdaj enega od obeh kandidatov za predsednika ZDA.

Predvidevate, da bo virus trajno spremenil družbo? Da bo človekovih pravic tudi po epidemiji manj?

So države, kjer visoko cenijo osebno svobodo. Ni naključje, da so v prvem valu kratko potegnile tiste, kjer je osebna svoboda zelo visoko, kot so ZDA in Velika Britanija. Pri nas smo zlahka privolili v večje posege v človekove pravice. Sam se bojim za njihovo usodo pri nas, saj je Janez Janša javno podvomil o idealu liberalne demokracije in s tem podprl iliberalno demokracijo.

Bo po koncu epidemije vse drugače kot prej?

Popolne vrnitve v stanje pred epidemijo ne bo. Verjetno bo ostala večja pripravljenost, da opustimo sedanji obseg varstva človekovih pravic v imenu »javnega interesa«. Kar samo po sebi ne bo narobe, če bo ravnovesje obeh vselej doseženo v široki javni razpravi in z družbenim konsenzom.