Skladišče, od koder potuje slovenska pomoč v Ukrajino

Iz enega od zbirnih centrov, Kamnika pod Krimom, je šlo na pot že 25 tovornjakov z različnimi življenjskimi potrebščinami.

Galerija

Potrebujejo predvsem suho in konzervirano hrano, plenice in hrano za dojenčke, vendar ne v stekleničkah, vodo v plastenkah, higienske pripomočke, tople odeje in spalne vreče, svetilke, baterije, šampone, mila, zdravila. FOTO: Blaž Samec

Simona Bandur

11. 3. 2022 | 07:00

11. 3. 2022 | 08:14

10:28

A+A-

Tovornjak, ki je včeraj dopoldne stal pred skladiščem v Kamniku pod Krimom 142, kjer pomoč za rojake zbira ukrajinska skupnost v Sloveniji, je imel en cilj: Harkov. V mesto, eno izmed glavnih ciljev ruske vojske, so tokrat poslali moška, ženska in otroška oblačila, je povedala Nelia Varko, ena izmed prostovoljk in Ukrajinka, ki že več let živi v Sloveniji.

Na poti v Slovenijo se morajo znajti sami

Iz skladišča, ki ga je dalo na voljo podjetje Duol, je, odkar so tukaj začeli zbirati pomoč, odpeljalo kakih 25 tovornjakov različnih življenjskih potrebščin in oblačil, ki so jih donirali podjetja in posamezniki. Ravno tisto dopoldne je že kakšno deseto vožnjo z osebnim avtomobilom opravil mož, ki si z imenom ni želel lastiti zaslug, ampak je kot donatorje naštel waldorfsko šolo, vrtec Mala akademija, Tehnološki park in prijatelje.

Ena od številnih voženj donatorjev iz Ljubljane FOTO: Blaž Samec

Vse takšne donacije prostovoljci pregledajo, sortirajo, spravijo v škatle, ustrezno označijo in s tovornjaki napotijo tja, kjer jih ljudje najbolj potrebujejo. Informacije o tem pomaga zbirati Natalija Markevič, namestnica veleposlanika Ukrajine v Ljubljani. Njeno glavno delovno mesto je te dni prav to skladišče, skupaj s številnimi drugimi prostovoljci različnih narodnosti, tudi Rusi; teh je včasih več kot Ukrajincev, je dejala Natalija Markevič: »Putinovega režima seveda ne podpirajo vsi Rusi, prav tako ne vojne v Ukrajini. Mnogi razumejo, kaj se dogaja, imajo v Ukrajini prijatelje in sorodnike.«

Prostovoljci prinesene predmete sortirajo in zapakirajo. FOTO: Blaž Samec

Ritem dela se je zdel že utečen, vsak prostovoljec je hitel po svoje. Prav jim pride vsak par rok in še več bi jih potrebovali, so razlagale sogovornice, pred dnevi so jim prišli pomagat taborniki, pridružili so se jim tudi že rojaki, ki so pred vojno pribežali v Slovenijo. »Nekateri so prišli že tako rekoč naslednji dan, saj so želeli pomagati,« je povedala Natalija Markevič.

Pomoč Ukrajini

Podobno kot številne dobrodelne organizacije tudi Veleposlaništvo Ukrajine zbira finančne prispevke, in sicer na TRR SI56 028430264124681, Mivka 27, 1000 Ljubljana, Swift: LJBASI2X. Več informacij o zbirnih mestih po Sloveniji je na facebooku: Slovenska pomoč Ukrajini.

V skrbeh za sorodnike

Nelia Varko živi v Sloveniji osem let. FOTO: Blaž Samec

Pomoč je navsezadnje tudi uteha, saj je to vse, kar lahko storijo za sorodnike in druge rojake v Ukrajini. Nelia Varko živi z možem v Sloveniji osem let. Preselila se nista zaradi nemirov, bila sta preprosto mlada človeka, ki sta želela živeti še kje drugje, je pripovedovala. Ker živi moževa mama v Avstriji, sta šla najprej tja, ogledala sta si tudi Hrvaško, a naposled ugotovila, da jima najbolj ustreza Slovenija. Zdaj imata že dva otroka, prav tako podjetje in s tem tudi ustaljeno življenje, se je nasmehnila sogovornica in iz žepa potegnila telefon. »Tole je zadnja fotografija, ki sem jo dobila od sestrične,« je pokazala sliko z obrazi majhnih otrok. Fotografija je bila posneta v nekoliko zatemnjenem prostoru; takrat so se že skrivali v kleti, je pojasnila.

Število oseb, ki jim bomo nudili začasno zaščito, trenutno ni omejeno

Številni njeni sorodniki živijo prav na območjih, kjer zdaj divjajo hudi boji, v mestih Hostomel in Buča. Nekateri so šli že proti zahodu, z omenjeno sestrično za nekaj dni izgubila stik, sinoči pa se ji je vendarle na kratko spet oglasila. »Nimajo ne elektrike ne vode, tudi po telefonu je nisem mogla dobiti. Tolažila sem se, da nima signala oziroma da ne more napolniti telefona. Včeraj se je samo oglasila, zdaj nestrpno čakam, da me še pokliče, pove kako so,« je povedala in dodala, da ji je še med zadnjimi pogovori prigovarjala, naj zapusti državo, a sestrična preprosto ni verjela, da se bo kaj tako strahovitega, kot je ta vojna, res zgodilo. Sogovorničina mama je tik pred začetkom vojne k sreči prišla v Slovenijo, oče je ostal na območju Kijeva. Zelo zaskrbljena je tudi zaradi prijateljice, ki živi v Mariupolju, »mestu, kjer se dogaja genocid«. »Saj veste, kaj so tam naredili?! Bombardirali so porodnišnico!« je zgroženo hitela govoriti, kakor da še vedno ne more verjeti.

Tako zapakirano pomoč naložijo na tovornjake. FOTO: Blaž Samec

Kaj potrebujejo

Daria Bedenik je prostovoljka iz Rusije, ki že od otroštva živi v Sloveniji. FOTO: Blaž Samec

Med prostovoljci, ki redno prihajajo, je Daria Bedenik, katere družina se je iz Rusije v Slovenijo priselila, ko je imela 12 let. V skladišču je, kot se je zdelo, prevzela vlogo prevajalke in tudi nekakšne komunikatorke. Potrebujejo predvsem suho in konzervirano hrano, plenice in hrano za dojenčke, vendar ne v stekleničkah, vodo v plastenkah, higienske pripomočke, zlasti plenice, tople odeje in spalne vreče, svetilke, baterije, šampone, mila, zdravila, je naštevala, kakor bi brala seznam, prav tako tople rokavice in nogavice, opremo, ki bi lahko prišla prav vojakom.

Dovolj imajo oblačil in preveč krame, kakor je dodala. Med prinesenimi predmeti so se tako znašle tudi plavutke, ki so obležale na mizi. In kakšna nenavadna najdba po svoje tudi popestri dan prostovoljcem, je dejala in pokazala fotografijo enega izmed njih, oblečenega v rožnati pustni kostum zajčka in z boksarskimi rokavicami na rokah. »Zgodi se, da ljudje pri njih še vedno izpraznijo kleti,« je povedala Daria Bedenik in prijazno nagovorila ljudi, naj stvari, preden jih oddajo, vendarle pregledajo.

Zgodaj popoldne se je vrvež med prostovoljci nekoliko polegel, med skladovnicami škatel je vozil viličar in jih pripravljal na odvoz, Natalija Markevič pa vsako posebej označila. Do naslednjega dne.

Pred dolgo potjo do Harkova FOTO: Blaž Samec

Zbiranje pomoči za domovino je trenutno glavna naloga Natalije Markevič, namestnice veleposlanika Ukrajine v Sloveniji. FOTO: Blaž Samec

Najpomembnejši SMS je bila zahvala iz Harkova

Natalija Markevič je namestnica veleposlanika Ukrajine v Sloveniji, ki je kot prva pri nas spregovorila v imenu svoje domovine in pozvala vse, naj ji stopijo v bran in ji pomagajo. Njeno področje so sicer ekonomske zadeve, v tem času pa je njena osnovna naloga le ena: zbiranje pomoči za Ukrajino. V Slovenijo se je preselila šele pred kratkim z možem in otrokom, v prihodnjih dneh bo praznovala 38. rojstni dan. Ima le eno željo: »Sanjam, da bo to dan, ko bomo zmagali.«

V Sloveniji ste komaj dva meseca. Kako ste si pred prihodom predstavljali svoj delovnik?

Ko sem prispela, sem opazila, da je to dobro organizirana in mirna država, v kateri ni čutiti tiste naglice, kakršna je značilna za mesta, kjer se počutiš, kot bi bil na počitnicah. Ko sem začela delati, je bila mirna in pravzaprav lahka služba, a nenadoma se je vse spremenilo in zdaj smo zasuti z delom. Po svoje sem vesela, da je tako, saj to pomeni, da prihaja veliko pomoči, da Slovenija opravlja številna dobra dela za Ukrajino.

V prvem dnevu vojne ste bili pravzaprav prvi glas ukrajinskega ljudstva v Sloveniji, saj je bil veleposlanik prav takrat v domovini. Ste tisto noč na 24. februar že pričakovali, da se bo začela vojna?

Pričakovali smo, da se bo nekaj zgodilo, bili smo zaskrbljeni, saj smo vedeli, da Rusija nekaj pripravlja. Toda tisto noč smo bili vsi šokirani, nismo mogli verjeti, da se to res dogaja, kljub vsem opozorilom in napovedim. Moja prva dilema je bila, ali najprej stopiti pred slovensko javnost in si začeti prizadevati za pomoč Ukrajini ali razmišljati o sorodnikih in prijateljih. Toda ko delam zanje od tukaj, se počutim bolje, niti nimam časa, da bi se vdajala žalosti ali nenehno spremljala novice.

Tukaj v skladišču v Kamniku pod Krimom ste od jutra do večera. Kaj pa delo na ambasadi?

Da, od sedmih zjutraj do približno petih ali šestih popoldne sem tukaj, potem grem na ambasado. Tam urejam dokumentacijo za tovornjake, ki jih pošiljamo v Ukrajino, preverjam, kako so potovali čez mejo, ali so prišli na pravi cilj, zbiram informacije o novih potrebah in v skladu s tem pošiljam prošnje slovenskim podjetjem. Še vedno opravljam diplomatsko delo, komuniciram s slovenskimi institucijami o načinih, kako organizirati ne le humanitarno, ampak tudi druge vrste pomoči svoji državi.

Koliko tovornjakov je od tukaj že odpotovalo v Ukrajino?

Vsega skupaj 25, toda nekatere so pripravila že posamezna podjetja, preostale smo napolnili z donacijami prebivalcev, prav tako podjetij, raznih institucij in tako dalje. Pomoč smo poslali že v kijevsko regijo in na območje Harkova. Ravno predvčerajšnjim smo prejeli sporočilo prebivalcev Harkova z zahvalo. To je najpomembnejši SMS, kar sem jih prejela v zadnjih dneh.

S katerimi organizacijami sodelujete največ?

Organizacije, kot sta Rdeči križ Slovenije in Karitas, zbirajo pomoč ločeno od nas in se povezujejo s svojimi krovnimi organizacijami oziroma izpostavami v Ukrajini. Pomoč tukaj zbira ukrajinska skupnost v Sloveniji, sodelujemo pa s slovenskimi podjetji in Gospodarsko zbornico Slovenije ter splošno javnostjo. Kar 30 odstotkov pomoči so prispevali prebivalci Slovenije, torej fizične osebe.

Slovenija sicer ni postala še nobenih avtobusov na meje, da bi olajšali prevoz beguncev iz Ukrajine v Slovenijo, prav tako se je šele zaključil razpis za večje namestitve. Ali je je to kakšna ovira pri organiziranju pomoči?

S tem se sicer ukvarja naš konzul, naša naloga je predvsem organizirati pomoč za Ukrajince v Ukrajini. Slovenija se je zelo dobro organizirala in zagotovila azilni dom in tudi druge namestitve. Imamo še druge zamisli, kako pomagati, ena od njih je pripraviti humanitarno trgovino, v kateri bi bili proizvodi brezplačni za begunce iz Ukrajine v Sloveniji, pokazati bi morali le potni list in si izbrati, kar potrebujejo. Toda to je le še zamisel.

V Ukrajini imate sorodnike in prijatelje, kje so in v kakšnih razmerah živijo te dni?

Imam to srečo, če lahko tako rečem, da živijo na zahodu države. Rojena sem v mestu Ternopol, ki je še varno, zato je tudi tam veliko beguncev z vzhoda države. Moji sorodniki so za zdaj v redu. Številni moji prijatelji in znanci pa so v Kijevu, nekateri so ujeti v mestu, z njimi sem v stiku s kratkimi sporočili, vsaj toliko, da jim dam vedeti, da mislim nanje. Pred prihodom v Slovenijo sem tudi jaz živela v Kijevu, pred tem sem bila na veleposlaništvu v Srbiji.