Razplet drame z maturitetnim esejem jeseni

Splošna matura se v soboto nadaljuje z izpitom iz angleščine, začela se bo tudi poklicna matura. Še vedno pa razburja esej iz materinščine v začetku meseca. Večina dijakov in profesorjev je bila razočaranih, saj je od teme Ženska na odru sveta ostal le oder. Kot so odgovorili v državni predmetni komisiji za splošno maturo (DPK SM) za slovenščino, bodo vse utemeljili jeseni.

Na esej je bilo prijavljenih 6551 kandidatov, ki so v letošnjem tematskem sklopu obravnavali Sofoklejevo Antigono, Noro Henrika Ibsena, Dogodek v mestu Gogi Slavka Gruma in Antigono Dominika Smoleta. Dijaki so s profesoricami slovenščine celo šolsko leto secirali besedila, predvsem vlogo žensk v njih, na koncu pa je bil naslov razpravljalnega eseja po navedbah dijakov Ali je večje zlo živeti v Gogi ali v Tebah. Še večjo težavo pa naj bi predstavljala navodila. Ta so dijake usmerila v pisanje o didaskalijah in dramskem prostoru. Od ženske na odru sveta je ostal le oder.

Po prvem preizkusu na maturi: Kaj je narobe z odraslimi?

Dijakinja I. gimnazije v Celju je povedala, da sprva sploh ni vedela, kaj naj počne: »V osnutek, ki je zelo pomemben, sploh nisem vedela, kaj naj napišem. Kaj naj napišem o didaskalijah pri Smoletovi Antigoni, če jih skorajda ni? Z bratrancem sva skupaj v razredu in sva se samo gledala nekaj časa – kaj je zdaj to?! Počutila sem se res izdano. Celo leto smo študirali drame, se pogovarjali, se resnično poglobili, napisali ogromno esejev, preigrali nešteto možnosti, potem pa to. Tudi za profesorico mi je bilo hudo. Vsa navodila iz Državnega izpitnega centra nam je posredovala, na koncu pa je bila tudi ona razočarana in ogorčena. Kar nekaj dijakov je zaradi tega pisalo interpretativni esej, čeprav zanj nismo porabili niti ene same šolske ure. Potem veste, da je bilo hudo.«

Brez odgovora

Profesorica Gimnazije Celje – Center Bergit Vrečko je v javnem pismu zapisala: »Zame kot učiteljico, ki je dijake pripravljala na maturo in jih skušala pravilno usmerjati, so bila navodila maturitetnega eseja škandalozna. Ne zaradi njihove 'prezahtevnosti', ampak zaradi nepotrebnega in nekorektnega odmika od teme letošnjega sklopa, ki smo jo zaradi tega ekscesa profesorji in dijaki doživeli kot zavajanje. Po pol leta intenzivnega poglabljanja v predpisane drame smo tako vsi doživeli mrzel tuš, zaušnico.«

»Kaj moram trpeti – od kakšnih ljudi!« (Sofokles, Antigona)

Po dolgem čakanju je državna predmetna komisija za splošno maturo za slovenščino včeraj vendarle odgovorila na vprašanja Dela o eseju, a ne vsebinsko. Pojasnili so, da so dolžni upoštevati zakonodajo, ki določa, da je komisija dolžna varovati izpitno tajnost, kamor sodijo tudi naslov in navodila, ki so jih sicer sestavili v skladu z veljavnim predmetnim izpitnim katalogom. Sporočili so, da bodo vse strokovno utemeljili po koncu vseh postopkov »na jesenskih strokovnih srečanjih, in sicer na okrogli mizi o splošni maturi iz slovenščine v okviru Slovenskega slavističnega kongresa 2023, ki bo v Mariboru 29. septembra, in na rednem letnem izobraževanju za učitelje«. Ta bo šele novembra. Dodali so, da javna diskusija o naslovu in navodilih dijake v tem občutljivem času »po nepotrebnem vznemirja. Kandidatom zato omogočimo, da se čim bolj umirjeno in kakovostno pripravljajo na nadaljevanje opravljanja maturitetnih izpitov.« Dijakinja I. gimnazije pa je odgovorila: »Ne glede na to, kako slabo je bilo, je dobro vedeti, da huje ne more biti.«

Kaj z esejem?

Predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU dr. Kozma Ahačič pravi, da je bila zasnova letošnjega razpravljalnega eseja glede na dosedanji utečeni sistem maturitetnega pisanja eseja in priprave nanj veliko presenečenje. A pravo težavo vidi drugje: »Navadili smo se, da je esej zgolj ponavljanje podatkov iz snovi, ki se je naučimo v šoli — in ne samostojna refleksija ob prebranih knjigah na podlagi pridobljenega znanja. Ker si dobri učitelji želijo uspeha na maturi, morajo pouk zastaviti tako, da dijake naučijo tisto, za kar se potem vsi pretvarjamo, da so dijaki sposobni v eseju ugotoviti sami. Bojimo se, da dijaki sami analize ne bi zmogli, zato jih silimo v učenje analiz na pamet. Ker smo se tega navadili, esej ruši normalen potek pouka slovenščine v 4. letniku v mnogih razredih (zlasti tistih s šibkejšimi dijaki) in negativno vpliva na ure, ki so namenjene pouku jezika. Ur, namenjenih jeziku (novi snovi), bi moralo biti namreč tudi v četrtem letniku vsaj pol: to pa ni mogoče, če dijakinje in dijaki v tem času kar v šoli berejo in analizirajo maturitetno čtivo ter se učijo najmanjših podrobnosti izbranih literarnih del.«

Pismo iz davnine

Ahačič nadaljuje, da bi moral biti smisel eseja, da dijaki nekaj samostojno napišejo brez prevelike predpriprave: »Zveni preprosto. A v začarani krog nas popelje zahteva, da mora biti ocenjevanje objektivno in da morajo biti zanj jasna merila. Zato so eseju dodana natančna navodila in predvideni natančni 'odgovori'. Navodila ščitijo dijake, ki bi bili morda nepravično ocenjeni, a hkrati jemljejo smisel eseju. Ker lahko 'vprašanja' predvidiš, se 'odgovore' naučiš na pamet. Esej tako vsako leto manj preverja cilje znanja pouka književnosti po učnem načrtu in vsako leto bolj vzpodbuja mehanično učenje analiz izbranih romanov, ki jih vnaprej pripravijo strokovnjaki. Kaj se zgodi, če dijaki naletijo na nepredvidljivo, na videz nenaučeno, pa smo (in še bomo) videli letos.«