Ljubljana – Ob preklicu prve epidemije so strokovnjaki predvideli, da bi jo lahko spet razglasili, če bi v enem dnevu odkrili 30 okužb. V preteklih dneh smo jih imeli precej več, pa epidemija še ni razglašena. Zakaj?

Minister za notranje zadeve Aleš Hojs možnosti razglasitve epidemije ne izključuje, si pa vlada želi preprečiti zapiranje gospodarstva in omejitev gibanja.

Preberite še: Mejnik, kulisa in zavesa

Milan Krek. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Milan Krek, direktor Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), je pritrdil, da smo spomladi epidemijo resda razglasili ob precej manjšem dnevnem prirastu okužb, kot ga imamo zdaj, a pravi, da takrat nismo imeli zaščitne opreme. »Redna dobava opreme je bila motena ali pa je sploh ni bilo. V krču epidemije je bila celotna Evropa.« Tudi njihov inštitut je takrat pri sledenju stikom, ki so jih imeli okuženi, dosegel vrh svoji zmogljivosti. »Dejansko smo lahko obdelali do 30 oseb na dan,« je povedal. Po popolni reorganizaciji službe jim zdaj uspeva slediti do dvesto okužbam na dan, vsa prizadevanja pa usmerjajo v to, da bi lahko presegli tudi to število.


 

Ples z virusom

»Ko je bila marca razglašena epidemija, zdravstvo nanjo ni bilo dovolj pripravljeno, šele z razglasitvijo epidemije je bila omogočena izvedba nekaterih ukrepov, ki jih je aktiviranje državnega načrta z aktivacijo civilne zaščite le še pospešilo,« je dejal Krek. A zdaj po ocenah stroke še nismo tam, da bi bilo treba to ponoviti. Po besedah direktorja NIJZ se razmere še vedno obvladujejo v bolnišnicah, zdravstvenih domovih, šolah in drugod. Razlogov za zapiranje ustanov ni. »V nekem trenutku smo celo razmišljali, da bi zaprli območje občine Pivka, a so se tam po vseh ukrepih, ki so se izkazali za učinkovite, razmere začele umirjati,« pravi Krek in dodaja, da epidemije ne bo treba razglasiti, dokler bodo razmeram organizacijsko kos.



Po njegovem mnenju smo veliko bolje pripravljeni, kot smo bili spomladi: organizirani so delovni procesi, vzpostavljeni načrti, higienski standardi, zato sistem lahko vzdrži veliko okuženih. Poleg tega imamo vsak dan več izkušenj in znanja na področju zdravljenja ter tudi znanja o zaščiti.



Krek je dodal še, da si na NIJZ razglasitve epidemije ne želijo, ker bi ta pomenila grob poseg v življenje ljudi: »Če bodo ljudje spoštovali ukrepe, se to gotovo ne bo zgodilo. Z virusom plešemo, malo ga popustimo, malo zategnemo. Pri njegovem omejevanju pa je ključno ravnanje vsakega posameznika. Zato si želim, da bi se ljudje streznili in sledili stroki. Če ji ne bodo sledili, bo morala z zaostrovanjem razmer ukrepati politika.«

Infektologinja Bojana Beović, vodja strokovne svetovalne skupine na ministrstvu za zdravje, podobno kot Krek meni, da bi epidemijo razglasili le v skrajnem primeru, ko zdravstvo ne bi zmoglo več obvladovati povečevanja števila bolnikov v bolnišnici. »Vsi pa si želimo, da bi razvoj v to smer preprečili s preprostimi ukrepi: higieno rok, distanco (brez zbiranja) in uporabo mask.«

Opozorila je, da ima ponovno ustavljanje države lahko hude posledice, zato je treba storiti vse, da se to ne zgodi.


 

Ni epidemije, ni dodatkov

Zakon o nalezljivih boleznih daje v primeru razglasitve epidemije vladi več pristojnosti za sprejetje še več ukrepov in še več omejitev, navaja Srečko Šestan, poveljnik Civilne zaščite. Sprašuje se, kako bi dodatni ukrepi vplivali na gospodarstvo in ali to spet pomeni večji strošek za državo. »Zato najbrž tudi s tega vidika ne bo nihče hitel razglasiti epidemije. Je pa to gotovo znak prebivalstvu, da je zadeva resna,« je dejal. Po Šestanovih besedah smo vsi bolj ali manj krivi, da je tako. »Eni spoštujejo nošenje mask, drugi ne. Ignoranca nekaterih skupin ljudi do posameznih ukrepov je velika. Zavedati se moramo, da z nošenjem navadne kirurške maske človek sebe zaščiti 24-odstotno, drugega pa več kot 90-odstotno.«

Naši sogovorniki so prepričani, da je veliko večja verjetnost, da bo epidemija razglašena na nekem območju kot pa v celotni državi. To verjetno ni najboljša novica za javne uslužbence, ki jim v primeru epidemije po kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS) pripada dodatek za delo v tveganih razmerah v višini do 65 odstotkov osnovne plač. Za to so v prvem valu epidemije prejeli okoli 150 milijonov evrov. Enega od obeh dodatkov – bodisi tega bodisi dodatek za nevarnost in posebne obremenitve, ki ga je uvedel zakon o interventnih ukrepih za omejitev epidemije covida-19 in ublažitev njenih posledic, bolj znan kot prvi paket pomoči (PKP#1) – je prejelo 98.526 javnih uslužbencev.