Šentjernej, Hrastje – V neposredni bližini Gracarjevega turna v Hrastju je pred natanko tričetrt stoletja strmoglavilo ameriško bojno letalo, vseh deset članov posadke so partizani in tamkajšnji domačani rešili in to je bil razlog, da so danes slovesno odkrili spominsko ploščo, ki bo spominjala na čas, ko se je med slovenskim in ameriškim ljudstvom stkalo bojno prijateljstvo. Navzoči so bili tudi takratni očividci in partizanska legenda Cankarjevega bataljona, stoletnik Stanko Kušljan.



Na območju Slovenije je med drugo svetovno vojno strmoglavilo 207 zavezniških letal. Partizani in zavedni domačini so rešili 812 letalcev, ki so se večinoma vrnili v matična oporišča v južni Italiji. Med njimi je bilo tudi deset ameriških letalcev, ki so 2. aprila 1944 izskočili iz sestreljenega ameriškega bombnika imenovanega tudi Megijine hlačke na območju pod Gorjanci, ki je bilo takrat pod nadzorom borcev Cankarjeve brigade.



Zbrane je v slovenščini nagovoril predstavnik ameriškega veleposlaništva v Ljubljani major Jonathan Zebre, ki se je ob tej priložnosti zahvalil takratnim rešiteljem njihovih vojakov in obenem izrazil tudi zadovoljstvo, da je Slovenija članica Nata. »Skupaj smo močnejši,« je sklenil Zebre.



O pogumu, humanosti in tovarištvu, česar zavezniki niso nikoli pozabili, je spregovoril tudi slavnostni govornik, upokojeni obrambni diplomat dr. Brane Kromar. »Zavezništvo, ki se je kovalo v tistih težkih trenutnih prejšnjega stoletja tako še traja. Naj bo današnje spominjanje na težke vojne  čase predvsem spomin in opomin na preizkušnje druge svetovne vojne, tako dobre kot slabe. Iz teh spominov se namreč lahko opomnimo in naučimo, da ne bi delali istih napak, in da ne bi dovolili, da pridemo v situacijo, ko nam bi grozil razpad temeljnih človeških vrednot,« je več kakor 700 navzočim na prireditvi med drugim sporočil Kromar.

Prijateljstvo stkano v vojni

»Bila je lepa sončna cvetna nedelja, in ko sva z mamo šli čez travnike, so se nenadoma pojavila bojna letala. Bilo jih je res veliko. Potem so se pojavili nemški lovci, jih obkolili in nenadoma sem zagledala letečo kroglo, ki je strmoglavljala. Letalo je bilo vsega sto metrov nad nama in nato je strmoglavil na travniku zraven gradu. Strahotna eksplozija se je razlegla in gorelo je vse za njim,« se je dogodka danes za spletno Delo spominjala takrat enajsletna deklica Tončka Černe.



Pripadnik tretjega bataljona Cankarjeve brigade Stanko Kušljan, ki bo v maju praznoval stoti rojstni dan, se živo spominja tistih usodnih trenutkov za vseh deset članov posadke, ki so k sreči varno odskočili in pristali pod Gorjanci. In tisti dan je bil skupaj s svojim tovarišem Janezom Žuničem z mitraljezom razporejen v zasedo v Pogancih. »Malce sva bila začudena, da je letalo priletelo zelo nizko in midva gledava in gledava in vidiva, da so ljudje poskakali iz gorečega letala. Letalo se je nato obrnilo proti vzhodu in en padalec je padal kar proti nama. Domobranci pa so bili na drugi strani grabna in se nama približevali. In kaj zdaj? Žunič je užgal proti sovražniku in jih prisilil, da so se umaknili. Padalec pa proti nama. Nekaj je govoril, a noben ga ni razumel in tudi presečen ali prestrašen ni bil. Potem je pa padalec začel govoriti bum, bum bum, no, to pa sva midva kar dobro razumela in mu pokazala, da so tam na drugi strani dolince drugi in tudi druga pesem in bil nama je neizmerno hvaležen,« se je dogodka pred 75-leti živo spominjal dolenjska legenda Kušljan, ki na gospod sploh noče nič slišati. Padalca je potem patrulja odpeljala v štab v Gornjo Težko Vodo, kjer je bilo že nekaj njegovih tovarišev, celotna posadka pa se je zbrala v Podgradu, kjer je bil štab brigade. Potem so dve noči prespali v župnišču, tretji dan pa so jih odpeljali na osvobojeno ozemlje v Belo krajino, kjer so se srečali z vodjo zavezniške misije, kanadskim majorjem Williamom Jonesom.



Kušljan se je po vojni spoprijateljil s članom posadke Joejem Maloneyjem, Američan ga je tudi obiskal in ostala sta prijatelja vse do Maloneyjeve smrti pred nekaj leti. »Veste, tudi kapo z zvezdo sem mu poslal v Ameriko in on se je z njo fotografiral in objavil v njihovem časopisu, članek pa je tudi meni poslal v spomin,« je za spletno Delo ponosno povedal Kušljan, ki pravi, da je kar malo žalosten, ker ga v onostranstvu ne marajo in zelo razočaran, da danes ljudje več vedo o Francu Jožefu kakor pa o borbi za svobodo slovenskega naroda.