Kolovračanje

Bilo je dve desetletji nazaj, joj, kot bi bilo predvčerajšnjim, ko sem odtrpel prvo resnejšo turo na specialki. V skupini prekaljenih, sam tedaj resno prekajen, biciklistov. Povabljen sem bil nekam proti zahodu.

Če mi ne bi vratolomno poskakovalo, bi mi srce od sreče igralo, tako je, ko smo premagali sedelce proti Toškemu čelu, letelo od Dobrove proti Horjulu, par trenutkov za tem proti Vrzdencu. Ni mi bilo povedano, da za konec polovice ture sledi vzpon. Na Šentjošt.

Zaletel sem se, po par kilometrih spoznal, da v zid. In na svoji premieri doživel največjo blamažo. Stopil s kolesa. Cilj dosegel v dveh etapah.

Vsaka šola nekaj stane, zlasti zasebna, Šentjošt sem v naslednjem desetletju naskočil prenekaterikrat. Šlo je brez sestopa, vedno hitreje. Fasciniran sem bil, kako ljuba je cestnim kolesarjem asfaltna vijuga med Dobrovo in Vrzdencem. Nepregledna, ne najboljšega asfalta, ne pregostega prometa, le vsak enajsti avto je izza ovinka pridrvel sto na uro. Skoraj običajna loterija tega športa.

Sledilo je desetletje brez kolesa, pred dvema tednoma, joj, kot bi bilo pred petimi minutami, pa ponovim vajo iz relativne mladosti. Za razširjenim ozadjem prijatelja do začetka vzpona, nato pa, misleč, da znam izziv na pamet, kalvarija. Do onega košatega drevesa na izravnavi, bog ve, katere vrste je. Z zadnjimi močmi, a v enem kosu.

V dveh desetletjih je cesta na Šentjošt postala daljša, strmejša, asfalt je še kar, motilo me je, da sem čas meril s pokvarjeno uro, saj se mi je zdelo nemogoče, da bi za naskok porabil .... Groza. Sramota. Ampak vzponu je nekoč in sedaj sledil spust, z vetrom v laseh, ki jih je nekaj milijonov manj kot tedaj, pa resnici na ljubo, varno so stisnjeni pod čelado. Na vse pametnejši glavi.

Kolesarjev na tej ruti je petkrat več kot nekoč. Avtov sedemkrat. Vsak četrti drvi. Loterija, z več priložnostmi za zadetek. A z možnostjo, da poskusiš, okusiš srečo. Kot nekoč. Čeravno v počasnem posnetku.