Tarnanje proti visokim cenam je folklora

V razmahu turistične sezone, ki jo zaznamujejo izjemno visoke cene, kolone na cestah, gneča na plažah in nestanovitne, tudi uničujoče vremenske razmere, sta se Sandi Kovačevič in Robert Čebokelj izrekla o stanju v slovenskem turizmu, prihodnosti turizma in tudi o argumentih za visoke cene pri naših sosedih.

Sandi Kovačević, ki ga je v času adolescence navduševal Charles Bukowski, ki se mu je zdel »ultimativen frajer« in zaradi katerega se je – poleg družinske hotelirske tradicije, ki je vplivala na njegovo karierno pot – odločil, da bo v življenju delal v okviru zabavne in turistične industrije, je prepričan, da živimo v najlepši državi na svetu in da bi morali bolje izkoristiti njen potencial.

»Prav gotovo bi morali vrniti na domača tla domačega letalskega prevoznika, saj bi nam omogočil neverjetno odskočno desko za razvoj slovenskega turizma. Škoda, ki nam jo propad tega povzroča, je nepojmljiva,« je dejal Kovačević in nadaljeval, da vidi potencial tudi v razvoju butičnega turizma, ki turiste privablja z izjemno lepimi resorti v slogu Opatije ali Portoroža 19. stoletja.

S tem se je strinjal Robert Čebokelj, ki je dejal, da opaža, da smo vse bolj zanimivi za najzahtevnejše goste iz severne Evrope in Skandinavije. »Smo tranzitna država s privlačno naravno in kulturno krajino in dediščino, pri čemer smo tudi zanje cenovno sprejemljivi.«

Cene so visoke in še višajo se …

V podkastu Supermoč, kjer smo se lotevali bolj supermoči turizma kot enega paradnih konjev gospodarstva kot pa supermoči gostov, nismo mogli mimo vse višjih cen, ki so za marsikoga že nedosegljive; celo do te mere, da spreminjajo dopustniške navade in prinašajo nostalgijo na neke stare čase, ko smo nakup pripeljali v kampe in turistična naselja.

»Ko pride poletje, Slovenci že iz navade šimfamo Hrvate, češ, kako so dvignili cene, a ob koncu počitnic skoraj ne poznam Slovenca, da ne bi dopustoval tam,« je dejal Čebokelj, ki je tudi visoke cene malo drugače argumentiral. »Velik vpliv na cene je imela inflacija, in ne le to – na Hrvaškem se v nekaj mesecih borijo za preživetje za vse leto. Poleg tega imajo na Hrvaškem izjemne težave pri pridobivanju turističnih delavcev in zato jih morajo še bolj plačati. Vse to pa prinaša višje cene. In še nekaj – imajo povpraševanje, saj so že ob prečudoviti naravni danosti izjemno napredovali v gradnji lepih ambientov, ki privabljajo premožne goste.« Pri tem je Robert Čebokelj omenil tudi dejstvo, da »objavljena cena na ceniku ni nateg in ponuja priložnost za odločitev, ali bomo neko storitev koristili ali ne.«

Turizem niso roboti, čeprav nam bodo stregli

Sandi Kovačević, ki se podpisuje pod blagovni znamki Golf Club Cubo Smlednik in Hotel Cubo v Ljubljani, stavi na človeški odnos v okviru »Turizem smo ljudje«, a obenem vrhunsko izkorišča digitalizacijo in družbena omrežja, da ulovi goste iz vsega sveta in jih iz Slovenije izpusti šele, ko začutijo željo, da se bodo spet kmalu vrnili. »Mi jim damo doživetje na klik, čudovit ambient, človeški odnos. Pri nas v Hotelu Cubo velja pravilo, da mora gost dobiti občutek, da je dobil več, kot je plačal, in zato ni čudno, da beležimo 98-odstotno zadovoljstvo svojih gostov.«

Globalna vas nima uniforme

Pametni hotelirji, med njimi tudi naša sogovornika v podkstu Supermoč, so pandemijo izkoristili za uveljavljenje zelenega in trajnostnega turizma. Denimo v Hotelu Pira izkoriščajo letne čase za dinamiko hotelskih storitev in ponudbe, promovirajo stik z naravo, v Hotelu Cubo pa so situacijo socialne distance med pandemijo izkoristili za ukinitev samopostrežnih zajtrkov. Kot je dejal Kovačević, se ta odločitev izkazuje kot priložnost za zmanjšanje količine zavržene hrane, ki je eden največjih globalnih okoljskih problemov, in kot možnost da si v času strežbe zajtrka izborimo čas za pristen stik z gostom in izvemo marsikaj.

Ob pristnem stiku z gosti se tako v Hotelu Pira kot Hotelu Cubo trudijo spoznati potrebe gostov glede na njihovo narodnost, kulturo in način življenja. In tako je Kovačević dejal: »Dober hotelir ve, da gost iz Nemčije spi pod eno odejo, romanski gost ima raje dve odeji, Japonci pa ljubijo spanje v t. i. 'twin bedih'. Ali pa če omenim prehranske navade: vemo, da se bomo izkazali, če bomo zvečer za Američane spekli ocvrt krompirček.«