Na Kongresnem trgu in v parku Zvezda v Ljubljani je bilo včeraj zelo živahno. Mednarodni festival Igraj se z mano, ki ga pripravljata Center Janeza Levca in Društvo za kulturo inkluzije, tokratni je bil že 16. po vrsti, ob delavnicah, druženju in sklepanju novih prijateljstev vedno znova pokaže, da je vsak človek pomemben, unikaten, poseben in edinstven.

Tako kot v drugih državah je tudi v Sloveniji približno tri odstotke otrok z motnjo v duševnem razvoju. Vseh z odločbo o statusu otroka s posebnimi potrebami pa je približno 10 odstotkov. Med njimi so denimo tudi otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja in dolgotrajno bolni, ki se šolajo v redni osnovni šoli. V obdobju epidemije je bila prekinitev rutine, ki jih navaja na neki red in strukturo in v kateri najlažje delujejo, zanje še posebej stresna. Zdaj se počasi spet vračajo v to rutino.

V Centru Janeza Levca Ljubljana, vzgojno-izobraževalni ustanovi, ki je namenjena otrokom in mladostnikom s posebnimi potrebami, predvsem tistim z motnjami v duševnem razvoju in avtizmom, se v petih organizacijskih enotah, od katerih so tri šole, v tem letu šola 498 učencev, število pa iz leta v leto narašča, kar je zgovoren podatek o (ne)uspehu inkluzivnega šolstva pri nas, pravi ravnatelj dr. Matej Rovšek. Poudarja, da je na sistemski ravni ureditev šolanja učencev z motnjami v duševnem razvoju še vedno večinoma segregirana.

Stoletje brez sprememb

»Na tem področju v Sloveniji nismo naredili nobene resne sistemske in konceptualne spremembe, tako je že več kot sto let. Čeprav si specializirane šole prizadevajo kakovostno izvajati prilagojene programe, tak sistem prinaša celo vrsto težav. Med njimi je še vedno prepogosto usmerjanje učencev v neustrezen program,« ugotavlja ravnatelj.

V Centru Janeza Levca se v tem šolskem letu šola 498 učencev, število pa iz leta v leto narašča, kar je zgovoren podatek o (ne)uspehu inkluzivnega šolstva v Sloveniji, pravi ravnatelj dr. Matej Rovšek. FOTO: Roman Šipić/Delo

Ustroj specializiranih šol omogoča veliko podpore in upoštevanja potreb učencev z motnjo v duševnem razvoju. V sistemu, kakršnega imamo, je vključitev v tako šolo zagotovo v njihovo največjo vzgojno-izobraževalno korist. Vendar je to še vedno segregirana oblika šolanja, je povedal Rovšek: »Da bi se lahko vključevali v redno osnovno šolo in bili tudi tam uspešni, bi jo bilo treba konceptualno spreminjati. Redna osnovna šola, ki je pretirano naravnana na usvajanje faktov, na sumativno ocenjevanje in tako utemeljena na primerjanju med učenci, pač ne dopušča prostora za otroke s posebnimi potrebami, ne le tiste z motnjami v duševnem razvoju. Šola, v kateri so standardi znanja za vse učence enaki, je šola preteklosti.«

Med epidemijo so se šole za otroke s posebnimi potrebami zaradi določila ustavnega sodišča odprle nekoliko prej. V Center Janeza Levca so se otroci vrnili v začetku januarja lani. Vsi otroci s posebnimi potrebami nimajo istih težav. »Pri nas se šolajo otroci z motnjami v duševnem razvoju in pridruženimi motnjami, stari od šest do 26 let. V času epidemije se je poleg razlik v telesnih in duševnih lastnostih pokazala tudi stopnjevana in povečana različnost učencev v sposobnostih, socioekonomskem statusu, v odzivanju na nenadne spremembe, v razlikah v motivaciji, v ravni samostojnosti za učenje in delo, v psihofizični kondiciji … Morda so prav zato mnogi izmed njih doživljali in izražali stisko z neprimernimi ali potenciranimi odzivi v primerjavi z njihovi vrstniki z značilnim razvojem,« pravi šolska psihologinja v enoti Jarše Mojca Jerovšek Toth.

Starši so naleteli na veliko ovir

Številni otroci in mladostniki so se v osami počutili še bolj nemočne, nezadovoljne, vznemirjene, nadzirane. Ker so svoje doživljanje težje opisali z besedami, se je njihova stiska pogosteje kazala v obliki psihosomatike, na primer z glavoboli, bolečinami v trebuhu in prebavnimi težavami, kot odklonilno ali agresivno vedenje do sebe ali drugih, povečana odvisnost od staršev, od tehnologije, pa tudi v obliki osamljenosti, apatije, slabše učne pripravljenosti, opisuje psihologinja.

V Sloveniji ima približno tri odstotke učencev motnjo v duševnem razvoju. FOTO: Voranc Vogel/Delo

»Starši so bili bolj obremenjeni s skrbjo in nego, hkrati so naleteli na številne ovire, ko so hoteli priskrbeti zdravila, pripomočke, dietno prehrano, specialistične preglede ali terapije za svoje otroke. Veliko družin se je ustrezno prilagodilo novim okoliščinam in učinkovito reševalo težave. Nastale spremembe so še bolj prizadele otroke in mladostnike ter starše iz ranljivih skupin, kot so priseljenci, družine z nižjim socialno-ekonomskim statusom, ter tiste, ki so imeli težave z učnim delom, s podporo IKT, vodenjem in motivacijo otrok in ustreznostjo domačega okolja,« ugotavlja Mojca Jerovšek Toth.

Tudi pozitivne posledice

Kljub temu opaža tudi pozitivne posledice, nekateri učenci so na primer razvili praktične veščine za uporabo digitalnih naprav in IKT kompetenc, se lažje prilagodili spremembam. Učenci s težavami v fini motoriki so se naučili uporabljati računalnik za pisanje, spoznavali so veliko različnega gradiva, zanimivih spletnih strani, orodij, uspešno so sodelovali v skupini, bili bolj samostojni pri učenju. Nekaterim pa je primanjkovalo znanja in veščin.

Ob vrnitvi v šolo se je izkazalo, da nekateri učenci potrebujejo več psihosocialne pomoči in pogosteje, reševali smo vedenjske težave in čustvene stiske, je povedala Mojca Jerovšek Toth. FOTO: osebni arhiv

Ob vrnitvi v šolo jih je bilo treba najprej opolnomočiti, da upoštevajo epidemiološka pravila, predvsem razdaljo in higienske ukrepe. Bili so tudi bolj obremenjeni s stiskami posameznikov in družin kot pred zaprtjem šol. »Izkazalo se je, da nekateri učenci potrebujejo več psihosocialne pomoči in pogosteje. Reševali smo vedenjske težave in čustvene stiske, zaradi dolgotrajne negotovosti se je pri otrocih pojavila tesnoba, več je bilo psihične razdražljivosti, občutenja anksioznosti, težav v duševnem zdravju ter stisk, ki so posledica že sicer skrhanih odnosov v družini. Otroci so se odzivali različno. Nekateri so postali bolj razdražljivi, jezni, tesnobni, začeli so se umikati, drugi pa so bolj intenzivno iskali družbo in stik z odraslimi,« pravi psihologinja.

Društvo za kulturo inkluzije je v povezavi s Centrom Janeza Levca tudi med epidemijo omogočalo krajša gibalna druženja na prostem, ob upoštevanju preventivnih ukrepov. FOTO: Aleš Fevžer/arhiv CJL

Med čustvenimi posledicam psihologinja omenja otopelost in utesnjenost, med socializacijskimi pa odrinjenost, ujetost in brezizhodnost. Poleg tega so bili starši izčrpani, sploh tisti, ki so usklajevali delo od doma in šolanje na daljavo. Povečala se je potreba po psihosocialni pomoči otrokom preko strokovnih delavcev v šolah, zasvojenost s spletom, pasivnost itd.

Rutina se je zrušila

Med epidemijo se je vzpostavljanje rednih dejavnosti, zaradi katerih je dan otrok, ki so v posebnih programih in imajo težjo obliko motenj v duševnem razvoju in druge pridružene motnje, predvidljiv, zrušilo na glavo, je povedala Neža Adamič, koordinatorka delovnih usposabljanj na Centru Janeza Levca in vodja športnih usposabljanj v Društvu za kulturo inkluzije. »Sprememb marsikdo ni mogel umestiti v svoj okvir delovanja. Ti otroci pogosto ne razumejo, da so razmere težavne, to jim je težko razložiti, ker je zanje preveč nestvarno in iluzorno.«

Otroci s posebnimi potrebami se težje udeležujejo pouka na daljavo, prek računalnika, saj imajo kratkotrajno pozornost, pravi Neža Adamič. FOTO: osebni arhiv

Opažala je, da je bilo zanje problem tudi novo okolje, saj so bili v krogu družine, torej s starši, brati in sestrami 24 ur na dan, kar je pomenilo, da so bili izpostavljeni monotonemu, enoličnemu načinu življenja, česar prej ni bilo, saj so del dneva preživljali v šoli. Otroci s posebnimi potrebami so namreč v šoli obkroženi z vrstniki, učijo se s posnemanjem in raznolikimi metodičnimi in didaktičnimi pristopi specialnih pedagogov. Poleg tega se je na starše zvalilo veliko breme, saj je težko od njih pričakovati še strokovno usposobljenost za specialno pedagoško delo, in to poleg službe in gospodinjskih opravil.

Krajša gibalna druženja na prostem

Neža Adamič je opazila, da so bile zaradi vsega tega spremembe vidne na več področjih: »Manjkalo jim je socialnih veščin, umske sposobnosti so stagnirale, precej so zaostali tudi pri gibalnih sposobnostih. Marsikdo se je zasedel ali polenil, saj vsak dan niso imeli usmerjenih gibalnih uric, ki so priporočljive za njihov razvoj. Niso imeli rednih fizioterapevtskih obravnav, ni bilo obšolskih dejavnosti …« Kljub ukrepom pa je Društvo za kulturo inkluzije v povezavi s Centrom Janeza Levca omogočalo krajša gibalna druženja na prostem, ob upoštevanju preventivnih ukrepov. Staršem pa so ponudili pomoč v podporni skupini, skupaj s podporo MOL, tako da so vseeno ohranjali stik.

Senad Šabić, 9. razred, OŠ Levstikov trg FOTO: osebni arhiv

Tudi po vrnitvi v šolo so bili ukrepi rigidni in neživljenjski, onemogočali so dobro pedagoško delo. Veliko oddelkov je bilo vseeno zaprtih zaradi karanten in bolniške odsotnosti: »Učenci so bili zaprti v posamezni oddelek in niso imeli stika z drugimi vrstniki. Otroci s posebnimi potrebami se težje udeležujejo pouka na daljavo, prek računalnika, saj imajo kratkotrajno pozornost. Tako je težko doseči dvostransko komunikacijo in interakcijo. Pogosto pa vidijo računalnik predvsem kot sprostitev in ne kot del vzgojnega procesa,« pravi Adamičeva. Ker so spremembe opažali tudi na socialnem področju, so v programu Specialni telovaj ponovno uporabili šport kot orodje za socializacijo, za zbliževanje, povezovanje, prijateljevanje …

Starši so pogrešali več podpore in navodil

Urban Aršič, oče enajstletnega Tadeja, živahnega in nasmejanega dečka z atipičnim Angelmanovim sindromom, ki obiskuje športni program Specialni telovaj in posebni program v enoti Jarše, je povedal, da ima vsaka družina svojo edinstveno izkušnjo s časom epidemije. K sreči pa je njihov Tadej vesel in dobrodušen otrok, tako da so to obdobje preživeli presenetljivo dobro in odlično izkoristili čas, ki jim je bil na voljo.

Valon Berisha, 9. razred, OŠ Levstikov trg  FOTO: osebni arhiv

»Ker sem delal od doma, žena pa je bila tudi doma, smo zaradi ohranjanja nekega ritma in zdrave pameti vsak dan lovili rutino iz časa pred epidemijo, zgodaj smo vstajali, imeli zajtrk, sledilo je umivanje, potem pa vsak k svojim šolskim oziroma službenim nalogam. Ker ima Tadej individualiziran program, je reševal vsebine in naloge, prilagojene njegovim zmožnostim, za to pa so poskrbele njegove učiteljice. Imel je več šolskih odmorov, kot bi jih imel sicer. Najina največja skrb pa je bila, da se bo tako dolga odsotnost iz šole poznala v njegovem obnašanju in odnosu do družbe, izpolnjevanju nalog, navodil … K sreči so bili ti strahovi odveč.«

Pravi, da sta si z ženo želela še več podpore, navodil in koristnih informacij v zvezi z vsem. Breme šolanja je padlo na ramena staršev, družinam z otroki s posebnimi potrebami pa je bilo to gotovo še bistveno težje. »Vemo, da imajo v takšnih primerih nepedagoški pristopi lahko več slabih posledic kot koristi. Še najbolj smo pogrešali človeški stik in potrditev, da je to, kar počnemo, prav. Kljub omejitvam gibanja smo izkoristili vsako lepo uro na prostem. Tadej je pogrešal srečanja z našimi prijatelji, da je v krogu znanih ljudi. Posledice zadnjih dveh let so gotovo bolj opazne pri starejšem sinu, ki je takrat zaključeval OŠ na daljavo, kar je danes žal več kot opazno pri šolskem uspehu v gimnaziji.Tadej nima nekih strašnih spominov na minulo obdobje, včasih pa ga pogreša, saj je bilo več prostega časa in bivanja doma, kjer se počuti najbolje. To je najbolj opazno tiste dni, ko bi raje ostal doma kot šel v šolo,« je povedal Urban Aršič.