V petek, 8. marca, pozno popoldne je 17.000 dijakov in študentov na ploščadi Sintagma pred parlamentom v središču Aten ostro protestiralo proti zakonu, ki tujim zasebnim univerzam omogoča, da v Grčiji, vsaj načeloma eni zadnjih utrdb brezplačnega visokošolskega študija v Evropski uniji, odprejo svoje izpostave.

Grčija – Déjà vu

Ko so poslanci – z dvotretjinsko večino desne koalicije pod vodstvom Nove demokracije – zakon sprejeli, so protestniki, ki so že nekaj ur vzklikali gesla proti privatizaciji šolstva in iz meseca v mesec bolj avtoritarni in neoliberalni grški vladi, vzkipeli. Proti kordonu specialnih enot policije je poletelo nekaj molotovk. Skupina mladcev iz anarhističnih skupin se je – neuspešno – poskušala prebiti do vrat parlamenta. Policisti so množico zalili z granatami solzivca. S pendreki so mlatili najstnice, starce in fotografe. Topovski udari so odmevali po vsem mestu, kjer je bila že sredi marca takšna gneča kot pred nekaj leti, v času krize, na vrhuncu poletja.

Déjà vu – obudijo se spomini na številne množične, skrajno temperamentne in kaotične proteste proti zaporednim grškim vladam, ki so po izbruhu gospodarske krize leta 2009 tako ali drugače poskušale ugoditi trojki svojih kreditodajalcev: Evropski centralni banki, evropski komisiji in Mednarodnemu denarnemu skladu. Tudi čustven in vsebinski naboj protesta proti privatizaciji visokega šolstva je bil zelo podoben tistemu izpred desetih, petnajstih let.

Toda: Grčija naj bi v zadnjih letih doživela preobrazbo. Njeno okrevanje naj bi bilo nadvse uspešno. Tako kažejo številke in tako poročajo časopisi, ki so med najhujšo krizo Grke v pohodu večvrednostnega sindroma z rasističnimi nastavki označevali za lenuhe, prevarante in neodgovorneže, ki so se odločili potopiti skupno evropsko barko.

Konec vseh iluzij

Levičarski Sirizi, ki je oblast prevzela januarja 2015, bankrotirane države ni uspelo rešiti pred brutalnimi varčevalnimi ukrepi – ti so prizadeli velik del prebivalstva, najbolj upokojence, mlade, javne uslužbence, srednji razred. Ko je tedanji predsednik vlade Aleksis Cipras julija 2015 razpisal referendum o tretjem paketu varčevalnih ukrepov, jih je večina Grkov zavrnila. Rekli so ohi, ne. Toda pod hudim pritiskom Bruslja in Berlina se je Cipras že dan po referendumu uklonil, njegov finančni minister Janis Varufakis pa se je z motorjem odpeljal izpred sedeža vlade in, za nekaj časa, tudi iz grške politike. Čeprav je Siriza vladala vse do leta 2019 in je izmed vseh kriznih vlad opravila daleč najtežje in za državljane pomembno delo, se je zgodba o velikem uspehu nove grške levice končala s Ciprasovo zavrnitvijo referendumske volje.

»Tako ali tako nikoli ni bilo realno, da bi Siriza lahko zavrnila trojko. Ali da bi lahko Grčija od znotraj spremenila evropske institucije. Vse je bilo jasno vnaprej. Toda Siriza je, kot prava levica, volivcem ponudila vsaj fantazmo, poželenje. Čeprav je šlo za iluzijo. Imeli so, smo sanje. Zdaj jih levica – to velja za celotno Evropo – nima več. Zato izgublja volivce in sebe. Grška levica je klinično mrtva; je ena izmed žrtev dolgoletne krize,« meni priznani psihoanalitik in psihoterapevt Savas Savopolus. Pravi, da so med krizo prav vsi politiki v Grčiji delovali kot najhujši oportunisti. Ljudem so govorili le tisto, kar so si ti želeli slišati.

Potlačitev kolektivne travme

»Politika je izkoristila naš občutek izgube. Našo travmo, individualno in kolektivno. To nas je še bolj razdelilo in danes smo razdeljeni najmanj toliko kot v času državljanske vojne ali med vojaško fašistično diktaturo,« dodaja dr. Savopolus, ki opaža, da so se ljudje prenehali pogovarjati – le še govorijo, posluša skoraj nihče. Vsi vse vedo, nihče pa nič ne ve. Po njegovem mnenju se je Nova demokracija pod vodstvom Kiriakosa Micotakisa po zmagi na volitvah leta 2019 znašla v zelo ugodnem položaju. Najbolj umazano delo je bilo že opravljeno. Ljudje so že izgubili vse iluzije. Konservativna vlada je krenila v val privatizacije. Turizem se je razcvetel. Zaradi spremenjenega davčnega okolja je v državo – nov poligon vladavine svobodnega trga – prišlo veliko tujih investicij. Še več, še vedno najbolj zadolžena država v EU (160 odstotkov BDP, na vrhuncu dolžniške krize je dolg znašal 210 odstotkov) je v zadnjih mesecih dobila najvišje ocene bonitetnih hiš. Številke resnično govorijo zgodbo o nekakšnem vstajenju.

Toda psihoanalitik Savopolus je prepričan, da je grška družba bolj razslojena in atomizirana kot kdaj prej – k temu je, kot povsod po Evropi, veliko prispevala pandemija koronavirusa. »Družbeno tkivo je ranjeno. Doživeli smo kolektivno travmo in jo hitro potlačili. Toda potlačen spomin vedno izbruhne. Tudi nam se bo to zgodilo, kmalu. Odzivamo se z razkolom, z agresijo. Smo družba, ki ne premore niti kančka refleksije. Tudi zato smo v Atenah in na nekaterih otokih priča siloviti gentrifikaciji, novemu nepremičninskemu balonu, zapravljanju na vseh koncih in jemanju novih kreditov, saj je denar spet poceni. Ponavljamo napake, ki so nas pripeljale v strahovito krizo, v kateri smo izgubili četrtino BDP in več sto tisoč ljudi, ki so se izselili v tujino. Bojim se, da se nismo nič naučili. A smo le del širše narcistične civilizacije,« je bil v svoji ordinaciji na obrobju Aten, med zbranimi deli Sigmunda Freuda in glasbenim opusom Billie Holiday, kritičen dr. Savas Savopolus.

Večina naših grških znancev in sogovornikov meni, da je »grška zgodba o uspehu« novi grški mit. Izmišljotina. Strinjajo se, da je država sicer precej bolj stabilna, da je med ljudmi nekaj več optimizma, da je lažje dobiti (enako slabo plačano) delo, da se je nekoliko izboljšala samopodoba, vendar ne živijo nič kaj bolje kot v času najhujše krize. Marsikdo živi celo težje. Predvsem tisti, ki – kako domače! – nimajo svojega stanovanja. Pospešena gentrifikacija, ki urbana središča spreminja v turistične resorte, ljudi zaradi brutalnih najemnin (da o cenah nepremičnih ne govorimo) množično izrinja na obrobje. Geografsko in družbeno.

»Isto delo opravljam že devet let. Za enako plačo. Najemnina, ki jo plačujeva skupaj s partnerko, se je v tem času podvojila. Stroški so se potrojili,« nam je povedal Kostas, ki v središču Aten vodi športni bar, v Grčijo pa se je po sledeh starih staršev preselil z Nove Zelandije. »Za praktično vse moje prijatelje in znance velja enako. Iz meseca v mesec nam je težje. Vsi delamo kot živina, vsi imamo še drugo službo. Drugače ne bi preživeli. Je to okrevanje? Za nas je to izčrpavanje, počutim se kot suženj. Vem pa, da je veliko bogatih ljudi zdaj še veliko bogatejših. Saj vidite, Atene so danes drugačno mesto kot pred recimo petimi leti.«

»Gledam okoli sebe in se čudim«

Da je okrevanje za večino iluzija, meni tudi Kristos Korolis, eden od ustanoviteljev društva Mezopotamija, ki že vrsto let skrbi za družbeno in ekonomsko najbolj ranljiv del grškega prebivalstva. Društvo s sedežem v Pireju med drugim organizira inštrukcije za srednješolce, ki se pripravljajo na sprejemne izpite za fakulteto, a si sami ne morejo plačati dragih inštrukcij (tovrstno zasebno inštruiranje je v Grčiji že desetletja skoraj samoumevno). Prostovoljni učitelji vodijo tudi izobraževanje odraslih, od matematike do učenja tujih jezikov. Društvo je že pred leti začelo upravljati tudi tako imenovano časovno banko, ki je bila in je še vedno zelo uspešna: gre za izmenjavo uslug na naturalno-časovni bazi. Ura učenja angleščine, denimo, za uro čiščenja stanovanja, ura popravljanja avtomobila za uro kuhanja.

»Gledam okoli sebe in se čudim. Kaj se dogaja? Smo spet tam?« je jezen pedagog in nekdanji novinar Kristos Korolis, ki končuje doktorat o solidarnostnih gibanjih, ki so se razvila v obdobju krize. Živi, kar govori. »Kriza še vedno traja. Le kozmetika je prekrila nekaj ran in udarcev. A rane so še vedno odprte, udarci še vedno padajo. Predvsem po tistih, ki so najbolj trpeli že med krizo. Lahko povem samo to, da k nam po pomoč prihaja več ljudi kot na vrhuncu krize. Toliko o številkah …«

Italija – Večni javnofinančni bolnik

Podobne zgodbe kot iz Grčije prihajajo iz Italije, ki je druga najbolj zadolžena država Evropske unije. A medtem ko se grški javni dolg znižuje, se italijanski povečuje. To pa vpliva na življenje Italijanov in poslovanje tamkajšnjih podjetij. »Včasih si s povprečno plačo lahko prišel do hiše in avta, danes si komajda lahko privoščiš najemniško stanovanje, in še to le, če si v dvoje. Države, kot sta Španija in Francija, ki so bile nekoč primerljive z nami, so nas danes prehitele,« ugotavlja Alessando Alessandroni, lastnik knjigarne v bližini Trga Navona v Rimu. Podobno ugotavlja Danilo Salzarulo, ki ima manjši lokal v rimski četrti Testaccio: »O tem, da Italijani živimo vse slabše, poslušam že od otroštva.«

»Če ni potrebne rasti, ki bi poganjala gospodarstvo, se tudi standard ne more dvigovati, javni dolg pa je pri tem hkrati posledica in vzrok. Lahko je evro označiti za krivca oslabitve kupne moči, vendar je v ozadju bistveno bolj kompleksna zgodba italijanskega gospodarskega sistema, ki sega od obdobja po obeh svetovnih vojnah,« poudarja profesor ekonomije Luigi Guiso, ki ga obiščemo v eni od zgledno urejenih rimskih vil, v kateri domuje Einaudijev inštitut za ekonomijo in finance.

»Italija je iz vojn prišla z zajetnim javnim dolgom, a se je v petdesetih letih zaradi visoke gospodarske rasti zmanjšal. Konec sedemdesetih in v osemdesetih je zaradi naftne krize, gospodarske nestabilnosti in recesije ter družbenega konflikta spet začel rasti. To se nadaljuje vse do danes,« razlaga sogovornik. Rast dolga je, kot pojasnjuje, vplivala na dvig obresti za kredite, gospodarska rast pa se je zmanjšala – in Italija se je znašla v dolžniški spirali.

Večja izpostavljenost tveganjem

»Italijanski javni dolg, ki trenutno presega 140 odstotkov bruto domačega proizvoda, je hud problem tako za našo državo, gospodarstvo in državljane kakor tudi za druge članice Evropske unije,« pravi Guiso. Čeprav je trend višanja javnega dolga opazen pri vseh državah, je po njegovem višina italijanskega dolga vendarle pretirana. Država z visokim javnim dolgom je namreč veliko bolj izpostavljena tveganjem, kot bi bila sicer. »Če pride do naravne nesreče ali do drugih, ekonomsko gledano, zahtevnih okoliščin, država bistveno težje posreduje in ublaži negativni vpliv teh nepredvidenih dogodkov, kot če bi imela zdrave javne finance,« opozarja.

Država, ki je del evrskega območja in nima trdnih javnih financ, lahko destabilizira tudi druge članice, poudarja profesor ekonomije. To se je pokazalo na primeru grške dolžniške krize v letih 2010 in 2011, ki se je prenesla na Portugalsko, Španijo in Italijo. »Zmanjšati dolg je težko in zahteva dolgotrajna prizadevanja. To je sicer možno, vendar ob predpostavki stabilnih vlad, ki se zavežejo temu cilju. Če bi se to zgodilo, bi v desetih letih lahko prišli do neke razumne ravni dolga,« meni. Toda Italija, kot dodaja, ni politično zelo stabilna država, poleg tega je lažje zapraviti kot privarčevati, k čemur pomembno prispevajo običajne velikodušne predvolilne obljube.

Podjetja v manj konkurenčnem okolju

Visok javni dolg seveda negativno vpliva na podjetja, se strinja tudi Alessandro Fontana, direktor raziskovalnega centra pri združenju italijanske industrije Confindustria. Plačevati morajo namreč dražje kredite zaradi premije na tveganje, kar jim zmanjšuje konkurenčnost. Zaradi visokih stroškov za obresti, ki jih plačuje Italija, pa morajo podjetja in državljani plačevati veliko več davkov kot v drugih državah.

Fontana meni, da bi morala italijanska politika doseči konsenz glede prilagajanja ukrepov gospodarskim nihanjem: »V kritični fazi bi morale vlade pomagati gospodarstvu, da bi ohranjalo proizvodnjo, in hkrati vzdrževati raven prihodkov gospodinjstev. V obdobju, ko gre gospodarstvu dobro, pa bi državne spodbude lahko umaknili in bi se javni dolg vrnil na prejšnjo raven.« Evropske države so sicer zavezane pravilom evropskega pakta za stabilnost in rast, ki predvidevajo konstantne ukrepe, in to je v tem primeru omejitev. »Idealno bi bilo, da bi zaradi skupne valute imeli na evropski ravni mehanizem stabilizacije gospodarstev, ki bi zašla v težave,« razmišlja Fontana.

Sindikat: Rezov je bilo dovolj!

»Težava javnega dolga v Italiji, ki traja že več desetletij, vpliva tudi na položaj delavcev – ne toliko dolg kot tak, pač pa politika, ki naj bi ga reševala,« povzema Christian Ferrari, sekretar italijanske konfederacije sindikatov CGIL. Pojasnjuje, da italijanske vlade uporabljajo predvsem restriktivno politiko, usmerjeno v reze obsega javnih storitev, v zmanjšanje zaposlovanja v javni upravi ter slabšanje materialnega položaja delavcev. »Mi pravimo, da je bilo teh rezov dovolj! Odgovor na večanje javnega dolga je treba poiskati pri izvoru, se pravi, da podpiramo politiko, ki spodbuja naložbe, zaposlovanje in rast bruto domačega proizvoda. Le tako bomo lahko dosegli cilj, to pa so uravnotežene javne finance,« pravi sindikalist.

Dosedanja varčevalna politika, ki so se je lotile predvsem tehnične vlade, po njegovem ni dala želenih rezultatov. Nasprotno, prišlo je do skrčenja ekonomije, ki naj bi jo ob zmanjšanem notranjem povpraševanju reševal le izvoz, in do nove eksplozije javnega dolga. Ferrari omeni, da so v zadnjih 25 letih rezi, ki so med drugim udarili po zdravstvu, sociali in storitvah na lokalni ravni, osiromašili javno administracijo.

Sogovornik opozori tudi na javno porabo. Meni, da se spodbude podjetjem delijo neselektivno, kar je zelo neučinkovito. »Od leta 2015 smo imeli 200 milijard evrov spodbud za podjetništvo, a nismo videli velikih rezultatov,« poudarja. Prepričan je, da bi morale biti državne spodbude veliko bolj ciljno usmerjene, da bi pripomogle k obuditvi nacionalne industrije, ki ji je po njegovem zadala usoden udarec privatizacija velikih državnih družb v devetdesetih letih. »Šele tako bi bilo italijansko gospodarstvo spet konkurenčno in bi lahko tudi izpolnjevali merila za zeleni prehod in digitalizacijo,« sklene.

Nemčija - Nekoč žugali jugu, danes v krizi

Medtem ko sta Grčija in Italija državi z največjim javnim dolgom v Evropski uniji, se je v javnofinančnih zagatah znašla celo Nemčija, ki je bila pred več kot desetletjem velika zagovornica strogih varčevalnih ukrepov na evropskem jugu. V vladi kanclerja Olafa Scholza je namreč po tem, ko je zvezno ustavno sodišče lani jeseni odločilo, da je vlada s preusmeritvijo 60 milijard evrov potencialnih posojil iz koronskega sklada v investicije za razogljičenje kršila proračunska pravila, izbruhnila globoka kriza. Gospodarstvo je bilo na poti v recesijo, podpora vladi je zdrsnila na zgodovinsko dno, v proračunu pa je zaradi odločitve ustavnega sodišča zazevala večdesetmilijardna luknja. V vladi so proračun za lani sicer pozneje pokrpali s črtanjem širokega spektra subvencij, bitka za letošnjega pa se še niti ni dobro začela. Tudi letos v državni blagajni manjka dobrih dvajset milijard evrov.

Ker vse kaže, da bo nemško gospodarstvo letos stagniralo, država v primerjavi z drugimi največjimi razvitimi ekonomijami pa ne investira dovolj, se je v Nemčiji razvila živahna razprava o smiselnosti fiskalnega pravila. Svet modrecev, v katerem je združenih pet ključnih ekonomskih inštitutov in ki svetuje vladi o ekonomski politiki, je predlagal reformo fiskalnega pravila, ki bi nekoliko razrahljala omejitve zadolževanja. A če bi iz tega sklepali, da je nemška ekonomska stroka poenotena, bi se hudo motili. Pri tem vprašanju je razklana.

Od uveljavitve fiskalnega pravila, ki ga je Nemčija vpisala v ustavo po izbruhu finančno-gospodarske krize leta 2009, ni minilo še niti desetletje, pa bi ga nekateri že hoteli odpraviti. »Na DIW smo bili glede fiskalnega pravila že od začetka skeptični. Smisel fiskalnega pravila je bila zaščita prihodnjih generacij pred kopičenjem visokih dolgov, a pripeljalo je do absurdne situacije, ko zavira investicije, zaradi česar bo šlo prihodnjim generacijam slabše kot današnjim,« opozarja Martin Gornig z nemškega inštituta za ekonomske raziskave DIW. Opaža, da zaradi težnje vsakokratne vlade, da bi zadovoljila volivce, vlade zaradi fiskalnega pravila žrtvujejo investicije in ne potrošnje.

Hanna Hottenrott, vodja področja ekonomike inovacij in industrijskega razvoja na inštitutu za evropske ekonomske raziskave ZEW v Mannheimu, ​opozarja, da Nemčija pri investiranju preveč zaostaja za najbolj dinamičnimi državami, ZDA, Kitajsko in Južno Korejo. »Prav v teh časih bi morali pospešiti investicije, toda fiskalno pravilo to onemogoča,« je prepričana profesorica, ki sicer meni, da fiskalno pravilo morajo ohraniti, da pa bi morali nekako izvzeti investicije. Prepotrebne so investicije v raziskave umetne inteligence, avtomatizacijo, infrastrukturo za podjetja za poslovanje v oblaku ... »Zavedati se je treba, da investicije niso klasična potrošnja, ampak predpostavljajo vračilo v obliki prihodkov v prihodnosti,« dodaja Hanna ​Hottenrott.

Ena večjih nemških zagat so stroški energije, ki so močno narasli zaradi odklopa od poceni ruskega plina. Tudi to je eden od razlogov, da so vlaganja v Nemčiji trenutno razmeroma šibka, še posebej med manjšimi podjetji. Vlada je za razogljičenje ustanovila poseben podnebni sklad. Financiranje sklada je bilo žrtev odločitve ustavnega sodišča, zaradi česar ga je bila vlada prisiljena oklestiti. In zaradi prisilnega varčevanja med drugim ni bilo denarja za investicije v zelene tehnologije.

Prav zato profesor Gornig meni, da bi morali tudi za zeleni prehod oblikovati izredni proračun, kot ga je vlada za investicije v vojski. Ta je vreden kar 100 milijard evrov. »To je nujno, da bi lahko prestrukturirali ekonomijo. Nemčija bo potrebovala veliko nove infrastrukture za elektrifikacijo, potrebovali bomo polnilnice za električna vozila, dodatno prenosno omrežje, infrastrukturo za zeleni vodik, za recikliranje baterij za vozila ... Vse to stane in brez državnih investicij ne bo izvedljivo.«

Ifo: Fiskalno pravilo bolj nujno kot kdaj prej

Na münchenskem inštitutu za ekonomska raziskovanja Ifo so, nasprotno, zelo nenaklonjeni poseganju v fiskalno pravilo. Spomnimo, to pravilo so članice Evropske unije prav na vztrajanje Nemčije po izbruhu dolžniške krize vnesle v ustavo. »Fiskalno pravilo prav zdaj potrebujemo bolj kot kadarkoli prej. To kaže tudi politična razprava. Problem je seveda v tem, da bi politiki vedno trošili več danes, saj s tem nagovarjajo volivce, poplačilo dolgov pa obljubljajo nekoč v prihodnosti. Fiskalno pravilo je nujno kot protiutež tej nagnjenosti vsakokratne vlade,« meni Niklas Potrafke, direktor centra za javne finance in politično ekonomijo na Ifu.

Potrafke je skupaj s kolegi prav ob bok tej razpravi opravil obsežno analizo empiričnih študij o učinkih fiskalnega pravila. Kritikom fiskalnega pravila, ki opozarjajo, da to najeda prepotrebna vlaganja v prihodnost, odgovarja, da raziskave tega ne dokazujejo. »Pregledali smo več kot sto empiričnih študij in nismo našli dokazov, da bi bilo fiskalno pravilo krivo za pomanjkanje investicij. Smo pa ugotovili, da so države s fiskalnim pravilom v povprečju rasle hitreje kot tiste brez njega in da imajo države, ki so fiskalno pravilo zapisale v ustavo, za 1,5 odstotne točke cenejše zadolževanje,« pojasnjuje Potrafke in poudarja, da prav takšna proračunska disciplina odpira poti za več investicij.

»Seveda je jasno, da je treba več investirati, toda ne prek več dolga, ampak je treba spremeniti prioritete v proračunu,« o šibkem investicijskem ciklu v Nemčiji pravi Potrafke. Možnosti za varčevanje vidi predvsem pri različnih subvencijah za podjetja in izdatkih proračuna za socialna zavarovanja, ki predstavljajo vse večji delež, v prihodnje pa se bo brez nekaterih reform, predvsem pokojninske, ta delež še povečal.

Treba je spremeniti prioritete

Podnebni sklad, ki je po odločitvi zveznega ustavnega sodišča ostal brez več deset milijard evrov sredstev – do leta 2027 bi se moralo vanj steči več kot 210 milijard evrov –, tako po mnenju Ifa ni žrtev fiskalnega pravila, ampak predvsem napačnih prioritet vsakokratne vlade. »Fiskalno pravilo že zdaj omogoča ukrepanje ob izrednih razmerah. Pravila v izrednih razmerah omogočajo začasno odpravo fiskalnega pravila, kar smo storili v dveh letih koronske krize,« opominja Potrafke, ki pa opozarja, da razmere v Nemčiji trenutno nikakor niso izredne v takšnem smislu.

V nemški vladi je bilo v minulih mesecih slišati tudi pozive k ponovni razglasitvi izrednih razmer, tokrat zaradi energetske krize, vojne v Ukrajini, pa tudi vojne v Gazi. Vse to naj bi bili zadostni razlogi, da bi znova suspendirali fiskalno pravilo. A soglasja za to, zlasti zaradi nasprotovanja liberalne FDP in njihovega ministra za finance Christiana Lindnerja, v vladi gotovo ne bi dosegli. Ob takšnem manevru pa so ponovno tožbo napovedali tudi v opozicijski krščanskodemokratski CDU, ki je, nenazadnje, sprožila prelomni postopek pred ustavnim sodiščem.

Potrafke je o smiselnosti fiskalnega pravila prepričan tudi zato, ker jim je prav zaradi tega v letih pred koronsko krizo uspelo ustvariti prihranke. Za to je v vladi kanclerke Angele Merkel poskrbel zdaj že pokojni Wolfgang Schauble. Bil je prvi minister v sodobni nemški zgodovini, ki je izravnal proračun in dosegel celo presežke.

Slovenija – Težavna fiskalna konsolidacija

Tudi za Slovenijo bo izziv iskanje ravnotežja med zagotavljanjem investicij in dolgoročno vzdržnostjo javnega dolga, sploh po štirih letih nebrzdanega proračunskega trošenja, plačnih pritiskih v javnem sektorju in naraščajočih izdatkih za zdravstveno in pokojninsko blagajno ter stroških za dolgotrajno oskrbo. Ob tem pa bodo prihodnje leto v Uniji začela veljati nova fiskalna pravila.

»Slovenija je v položaju, ko so nekateri kazalniki relativno solidni, primerjalno z drugimi državami. Zlasti kar zadeva javni dolg, kjer smo res nad 60 odstotki BDP, a smo pri približno 70 odstotkih in s tem boljši od marsikaterega drugega. Po drugi strani imamo nekaj velikih problemov v fiskusu. Imamo zelo velik strukturni primanjkljaj, enega največjih med državami Unije. V zadnjih letih smo zelo povečevali nekatere izdatke, ki niso bili samo ciklične (protikrizne, op. p.) narave. Ko bodo fiskalna pravila prišla v veljavo, nas bo to stisnilo. Mislim, da bomo imeli kar velike izzive v fiskalni konsolidaciji, ko bodo pravila začela veljati,« poudarja ekonomist Mojmir Mrak.

Nova fiskalna pravila prihajajo v času, ko po eni strani želimo povečati investicije, zlasti za zeleni in digitalni prehod. Po drugi strani naj bi pravila uvedla fiskalno konsolidacijo. To pa sta dve v osnovi nasprotujoči si stvari. Umetnost je najti neko pravo mero enega in drugega, meni sogovornik. Je pa na podlagi znanih dejstev že mogoče sklepati, da bodo pravila kar precej omejevalno vplivala na investicije. Ob tem, ko imamo v Sloveniji razmeroma velik strukturni primanjkljaj, bo predvidena zahteva po zmanjševanju javnega dolga narekovala tudi, da ta primanjkljaj hitro zmanjšamo.

»To pa pomeni, da bo prostora za investicije objektivno manj, kot bi si mogoče želeli. Imamo nekakšno srečo v nesreči, da imajo investicije, ki so vezane na poplavno obnovo, drugačen tretma, ker so enkratne. Precej pomembno bo, kako se bomo v Bruslju sposobni izpogajati za to štiriletno ali sedemletno obdobje, na predlog, ki ga bo za vse države članice pripravila evropska komisija. Z argumenti bomo morali biti pripravljeni na to, da stvari, ki bodo dane na mizo, še kaj popravimo,« na naloge naše vladajoče politike opozarja Mrak.

Veliko tveganje za dolgoročno vzdržnost dolga

Slovenija je po nedavni oceni evropske komisije tudi med petimi državami EU (skupaj z Belgijo, Luksemburgom, Malto in Slovaško) z velikim tveganjem za dolgoročno vzdržnost dolga, predvsem v povezavi s stroški staranja s pokojninami na čelu. »Vemo, da imamo eno od najtežjih demografskih situacij, kar zadeva staranje prebivalstva. To pomeni, da se bodo stroški, povezani s staranjem, za pokojninsko in zdravstveno blagajno, močno povečevali, kar je argument, da je Slovenija na dolgi rok fiskalno bolj tvegana. V tem kontekstu so vse reforme, o katerih v zadnjih letih veliko govorimo, pa malo naredimo, toliko bolj nujne. Po svoje imamo celo srečo, da načrt za okrevanje in odpornost vsebuje merila, zaradi katerih bo vsaj nekatere od teh reform treba nujno izvesti. Precej daleč je zdaj pripravljena pokojninska reforma, vsaj predlog. Bolj me skrbi dogajanje na področju plač. Kot je videti, tam nihče čisto točno ne ve, kje smo in kam lahko gremo. A od tega bo kasneje zelo odvisno, kakšen bo naš strukturni primanjkljaj,« poudarja Mrak.

Projekt je sofinancirala Evropska unija v okviru subvencijskega programa Evropskega parlamenta za dejavnosti obveščanja. Evropski parlament ni bil vključen v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča​.