Vse, kar imam, nosim s sabo

Pred kratkim je prejela priznanje občine Ljubljana za svoje dolgoletno, tudi večkrat nagrajeno glasbeno ustvarjanje. Zemlja pleše, Vozi me vlak v daljave, Moja mama ... iz obdobja Videosexa, Lep je dan, Odpri oči, Odšla bom še to noč ... z njene poznejše samostojne poti, je le nekaj delčkov glasbenega ustvarjanja Anje Rupel, ki je zapisano v kolektivni spomin Slovencev, kakor se je izkazalo na nedavnih koncertih Zorana Predina v Beogradu in Zagrebu, kjer je nastopila kot gostja, pa tudi v balkanskega. Že dolgo ni stala na odru, a so bili občutki tako lepi, da se je spet pojavila želja po nastopanju. Na to že lep čas čaka njen dolgoletni partner Aleš Klinar, nikoli mirujoči motor družine. »Aleš je – kot vedno – pripravljen na akcijo, le mene bo še treba malo zbrcati.«

Dobili sva se v sredo v njej ljubem lokalu v bližini njenega doma za Bežigradom, kamor se je pripeljala z Radia Slovenija, kjer dela že 27 let. Med dogovarjanjem za intervju je prosila, ali bi lahko preskočila fotografiranje. »Poziranja res ne maram. Poleg tega to pomeni frizerja, ličenje, cel kup stvari in časa ...« No, tudi taka, kakršna je prišla, mladostna triinpetdesetletnica v kavbojkah in topli vojaški jakni, bi zlahka stopila pred objektiv. Lepa, z nasmehom in nenarejenostjo, ki nemudoma prežene začetno tremo. Naročila je kavo in rogljiček, »ker grem nato na vadbo in moram nekaj pojesti ... Še od ponedeljka imam 'muskelfiber', to je res moja muka dvakrat na teden, a nekako se moram že zaradi zdravja prisiliti v to,« razlaga tako sproščeno, da človek nevede in nehote preide na tikanje, njen odziv pa: »Ja, lepo prosim tikanje! Ker če me kdo vika, se počutim, kot bi imela sto let!« 

Če začneva s plaketo mesta Ljubljana, ki ste jo dobili pred dobrim tednom dni. Kaj vam pomeni?

Predlagala me je četrtna skupnost Vič – očitno so tam bolj rokersko usmerjeni (smeh) – in potem to občinska komisija potrdi ali ne. Priznam, da sem bila najprej zelo presenečena, ker se mi zdi, da je popularna glasba zelo zapostav­ljen seg­ment slovenske kulture ... No, pozneje sem bila zgolj še vesela in počaščena, da so se spomnili name; s tem je popularna glasba dobila potrditev, da je del naše kulture ter da je tudi glasba del mesta Ljubljana.
 

Torej tega niste občutili kot nekakšno priznanje za življenjsko delo? (smeh)

Ja, v smislu, a zdaj je pa že vsega konec? (smeh) Ne, bili so zgolj pozitivni občutki, vesela sem, da sem s tem pristala v druščini kakovostnih glasbenikov, saj jo je lani dobil Benč, že prej Pankrti, tudi Buldožerji ... letos so pa očitno morali najti neko žensko (smeh). Jih je pa še cel kup, ki si to priznanje prav tako zaslužijo, in upam, da ga bodo v prihodnjih letih dobili.

Vse te, ki ste jih našteli, omenimo še Andreja Šifrerja in Vlada Kreslina pa še koga ..., poznajo tudi mlajše generacije. Težko si mislim, da bo spomin o pevkah in pevcih, ki so zdaj na sceni, tako trden čez desetletja – ali se motim?

Glasbeno sceno spremljam precej pozorno, ker pač delam na radiu in ker me to zanima, ampak tudi v mojem spominu je vedno glasba starejših generacij, tista, s katero sem odraščala in jo zdaj uvrščamo v stari rock. Dvomim pa, da si bom zapomnila Rito Oro ... Zdaj je glasba drugačna, vse je bolj v stilu »fast food«, ni več kulta osebnosti – danes je eden, jutri že nekdo drug ... Jaz imam sicer rada tudi pop, a zdi se, da v naši miselnosti velja za nekaj slabega, in zlasti slovenski pop je tako rekoč izginil z radijskih postaj, skorajda se ne vrti več.

Na prvem programu Radia Slovenija smo sicer kar široki, kar zadeva glasbeni nabor, vrtimo tudi pop, bolj je to problem komercialnih radijskih postaj. Ker če želiš, da se neki komad prime, ga moraš slišati vsaj nekajkrat na dan vsak dan. Zato bi morali večkrat zavrteti tudi Alenko Godec, Nušo Derenda ..., ne pa le neke tuje pop zvezdnike. Škoda, da imamo tak slabšalni odnos do slovenske popkulture, hkrati pa sem vabimo največji »pofl« iz nekdanje skupne države, kot je turbo folk, razne dalmatinske skupine ...

... ampak občinstva, zlasti mladega, nikoli ne manjka, kar mene osebno zelo čudi.

Mene pa ne! Saj domačih junakov ni! Ker če prižgeš kak priljubljeni komercialni radio, boš tisočkrat na dan slišal komad iz kategorije, ki sem jo prej omenila. Dejstvo je, da nam je jugo glasba precej blizu, karakterno in melodično, in če ni slovenske alternative ... Tudi mene kdaj sprašujejo, zakaj ne posnamem česa novega, pa jim rečem: za koga pa? Kdo bo pa to vrtel? Komercialni radii že ne. Lahko imaš vrhunski komad, a to ni pomembno. Zato se mi zdijo taka priznanja – ki ti sicer poslovno ne prinesejo nič – nekaj lepega za dušo, malo te pobožajo (nasmešek).

Delate kot glasbena urednica na prvem programu Radia Slovenije. To pomeni, da je glavnina vašega posla izbira glasbe, ki se vrti čez dan?

Tako je. Na radiu sem že dolgih 27 let, tako da se tam počutim kot inventar (smeh), a ker sem honorarka, sem tam, kadar moram biti, sicer pa lahko veliko dela opravim doma. Honorarno delo mi sicer daje neko svobodo, lahko se ukvarjam še s čim drugim, ni pa neke finančne varnosti, pokojnine verjetno tudi ne bo ...

Kakorkoli že, sama izbiram glasbo, tudi odvodim tisto, kar je treba povedati, torej sem precej neodvisna v tem, kar počnem. Vem seveda, kaj je primerno, in ob osmih zjutraj pač ne bom težila z Rammsteini, za večerno oddajo pa si že lahko privoščim kak daljši, bolj »zatežen« komad, za katerega čez dan ni časa. Sicer pa ne brskam le po preteklem glasbenem ustvarjanju, ampak imam rada tudi novo glasbo. Kar redno spremljam novosti – če ne že zaradi drugega zato, ker imam doma hčer najstnico (smeh).

Zagotovo sta jo z Alešem malo usmerila, kar se glasbe tiče.

Deloma to seveda gre. Kamorkoli se peljemo, namreč Aleš navija stari rock in mislim, da Luna pozna prav vse iz tistega časa, sama pa seveda posluša tisto, kar je zdaj »in«. Včasih me tako tudi sama opozori na kako zanimivo novost in jo morda pozneje vključim v svoj program. Ob sredah zvečer imam 45-minut­no oddajo Za prijeten konec dneva in si sama izberem neko temo. Ta teden je bil v središču Evrosong in smo preposlušali pretekle zmagovalne pesmi, včasih posežem v glasbeno preteklost, kdaj drugič pa tudi v povsem aktualno glasbo, predstavljam pop komade, ki so na vrhu svetovnih lestvic, in podobno. Pobrskam, si preposlušam na spletu, ima pa radio res velik arhiv, ki ga redno dopolnjujejo tudi s povsem svežimi novostmi, kar je super!

Ko ste že omenili Evrovizijo – Slovenija je tokrat spet v finalu ...

... bi se zelo čudila, če Zala in Gašper v tisti torkovi grozni beri ne bi prišla naprej! Prav trpela sem, iskreno povedano! Ne vem, ali sem že kdaj slišala tako čudaške pesmi! Na koncu sem prav pogrešala kakšno klasično evrovizijsko pesem z refrenom, ki gre v uho, da nekdo nekaj lepo zapoje ... a je bilo iz točke v točko videti, kot bi tekmovali, kdo ima bolj čuden vokal, videz, scenografijo ... Ampak pri glasbi je, ne glede na zvrst, pač najbolj pomembna pesem; nekaj te mora suniti, vzbuditi neka čustva – veselje ali melanholijo, karkoli –, pri popu, na primer, da bi kar malo zapel zraven ... Evrosong sicer spremljam, odkar pomnim, to je postal že pravi dogodek, zabava, in že pred časom sem povabila prijateljice, da bomo ob kokicah in gin tonicu sprem­ljale finale (smeh).

Kaj sicer napovedujete slovenskima udeležencema?

Zagotovo sta Zala in Gašper posebna med posebneži, imata neki svoj izraz, zato imata tudi pozornost in se bosta po mojem povsem solidno uvrstila, tam nekje v zlato sredino. Če kaj višje, pa še toliko bolje!

Tudi sami ste se že podpisali kot avtorica nekaj pesmi, ki so se na Emi potegovale za nastop na Evroviziji. A z Alešem delata za res različne profile – enkrat za Natalijo Verboten, drugič za Vilija Resnika ... Imate pri pisanju v mislih, za koga pišete?

Na koncu je vedno po moje (smeh). Je pa ponavadi res tako, da če Aleš dela glasbo, jaz napišem besedilo. Dejstvo pa je, imate prav, da je razlika, če pišem za pevko ali pevca. Se poskušam malo prestaviti v njihovo kožo, mi pa brez dvoma pomaga, da besedilo pišem za že izdelano glasbo, saj mi že ta narekuje neki tempo, rime in vsebino ...
 

Kako pa si izmislite temo?

Ne vem, kar pride sama od sebe. Ko sva pred kratkim delala za Rebeko Dremelj komad Še verjamem – posnela je res lep video –, je k nama že prišla z željo, da bi bilo besedilo bolj življenjsko, kar mi je takoj dalo neko iztočnico za delo. Z Alenko Godec pa sva največkrat delali kar v paru, kar mi je super, saj gre za ploden brainstorming, pri katerem vsaka nekaj da, spodbuja drugo, se dopolnjuje ...

A ko delata z Alešem: je zanj delo končano, ko spiše glasbo?

Ni čisto tako (smeh). Ko napišem tekst, se pogosto usaja, da se ne bo dalo zapeti, kot jaz mislim, da se bo ... Neke zakonitosti v tem poslu vsekakor so, tako pri sami glasbi kot besedilih, in če me včasih malo odnese, zahteva od mene, da popravim, ker se ne sliši dobro ... Jaz mu sicer lepo nazorno zapojem, pa me še vedno sprašuje, kako ne slišim, da ni lepo ... Potem sem včasih malo užaljena, a to je čisto fajn, ker tak proces dela vodi k boljšemu rezultatu.

Pa pišete že od nekdaj?

Niti ne. No, šolske spise sem dobro pisala, v najstniških letih tudi tiste tipične pubertetniške pesmi, za Videosex pa nisem pisala oziroma vsega skupaj dve pesmi v desetih letih, pa še to z veliko muko. Zdelo se mi je, da ne znam, in k sreči je vsa besedila pisal Iztok Turk. Ko sem šla na samostojno pot, pa je Aleš napisal komad Lep je dan, potem pa me izzval z vprašanjem, kdo bo v prihodnje pisal tekste. Ko se je navihano ponudil, da jih bo on, sem raje stvari vzela v svoje roke, preventivno pred kakimi norčavimi v stilu Agropopa, čeprav je res, da zna napisati tudi lepe tekste.

Kakorkoli že, malo sem se prisilila in nato ugotovila, da mi pravzaprav dokaj lahko teče, da se besede kar porajajo od nekod, tako da so bila vsa poznejša besedila moje delo. Že prej sem sicer občasno popravljala kakšna Agropopova – a le tista malo bolj resna (smeh) –, nato pa sva začela delati kot tandem za druge glasbenike, kar je Aleš počel že prej.
 

Tudi vaše pesmi, izdane na osmih albumih, so vajino skupno delo?

Da. Proces je povsem enak, je pa res, da ko delam za izvajalke, se mi včasih zdi, da nastane tekst, ki bi ga tudi sama lahko pela. Ko sem, na primer, napisala tekst za Rebeko, sem Alešu rekla, da mi je zelo všeč, in če njej ne bo, ga bom zapela kar sama.

Pa še kaj migate na tem področju? Od zadnjega albuma Opus, ki je zbirka vaših najuspešnejših skladb, je že tri leta, od zadnjega z novimi pa že deset let ...

Zelo malo, čeprav me Aleš prav maltretira zadnje čase, da zdaj je pa dovolj pavze, da morava napisati še kaj zase oziroma zame ... In tudi materiala ima že cel kup, samo mene bo še treba malo zbrcati (smeh).

Pogrešate oder? Ne nastopate prav veliko, čeprav ste ravno v začetku tega leta doživeli dva lepa nastopa kot gostja Zorana Predina, ki koncertira po nekdanji skupni državi.

To je bilo res super. Če bi lahko, bi bila nenehno gostja kakega glasbenika. Nimaš neke velike odgovornosti, kar se organizacije tiče, pač pa prideš na oder in odpoješ svoje. Res sem se dobro počutila, na odru, kjer že dolgo nisem bila, sem dobila spet nekaj samozavesti. V Beogradu nisem bila že najmanj deset let in ta njihov topli sprejem, ovacije, ki sem jih bila deležna, so mi res napolnili dušo. Tudi v Zagrebu je bilo podobno, tam je Zoran razprodal dvorano Lisinski. Res je fenomenalen, zna komunicirati z ljud­mi, ima pravo karizmo, vse, skratka, kar potrebuješ za oder. Tudi kritike so bile dobre, celo tistega mojega malega dela nastopa, tako da priznam, da me je kar malo zagrabilo, da bi tudi sama koncertirala po nekdanji Jugoslaviji.

Je pa dejstvo, da vas tam poznajo iz obdobja Videosexa, torej iz let 1983–1992.

Res je. No, lani sem bila ob desetletnici smrti Tošeta Proeskega v Makedoniji in tam, podobno kot v Srbiji, poznajo najin skupni komad Skrajni čas. Z njim je bilo res vrhunsko delati ...

... duet z Zdravkom Čolićem pa še vedno ostaja neuresničena želja?

Ah, ja, to res ne bi bilo slabo! Ker je dober vokalist in mene najbolj od vsega fascinira, če zna nekdo res dobro peti. Je pa res, da ni vse v petju, ni treba, da si operni pevec, imeti moraš neko odrsko karizmo.

No, sami jo imate. Večkrat ste poudarili, da je na odru pomemben tudi nastop, videz, komunikacija z ljudmi. Sami ste začeli že pri šestnajstih ...

... toliko je zdaj stara moja hči ...

... res nepredstavljivo, ampak morate imeti neki dar, da ste znali nastopati, saj ste se usedli ljudem v spomin za skoraj štirideset let!

Odrske prezence pač nima vsak. Nekdo lahko poje vrhunsko, a če ne prepriča na odru ... Spomnim se, da sem včasih prišla na oder bolna, z menstrualnimi krči ali nerazpoložena ... a tam se ti mora zgoditi neki preklop, drugače nima smisla, da se ukvarjaš s tem. To moraš preprosto imeti rad, tudi svojo publiko, pa naj jih bo pod odrom pet ali petsto.

Verjetno tam doživljate trenutke, ko se res dobro počutite v svoji koži, ko občutite navdušenje, naklonjenost, občudovanje?

Seveda, to je kot droga! Zato verjetno Mick Jagger (The Rolling Stones delujejo že skoraj 60 let, op. p.) kar ne odneha! Denarja pač ne potrebuje (smeh)!

Kako pa na vašo glasbeno kariero gleda hčerka?

S tem se ne ukvarja, ima dovolj svojih stvari. Ravno ta konec tedna gre na evropsko prvenstvo v hiphopu v Rimini, skoraj vsak dan trenira, a nekako shaja tudi s šolo.

Tudi vam je mama – še profesorica povrhu! – menda rekla, da lahko pojete v bendu, le da bodo ocene dobre.

Ja, in zdaj njene besede ponavljam svoji hčerki. Seveda ne težim, da bi bila blesteča odličnjakinja, pomembno mi je, da rada pleše, in upam, da je ne bo prehitro minilo ... Zdaj mi sicer ne dovoli več, da bi jo spremljala na tekmovanjih, kar me kar malo žalosti, a tako pač je. Ker tako spoznaš malo sveta, navdušeno mahaš s slovensko zastavo in vse to ima svoj čar (smeh). Gredo pa junija v Bratislavo, in ko sem ji namignila, da tam še nisem bila, je zelo resno odvrnila, da bo razmislila (nasmešek).

Puberteta pač, ne? Kakšni ste bili pa vi? Mogoče ravno zato, ker ste bili v bendu, niste hodili naokoli z naveličanim izrazom na obrazu?

Ne spomnim se, da bi bila prav posebej naporna najstnica. Mama je zahtevala, da sem pridna v šoli, oče se je potem nekako sprijaznil z mojo potjo. Se mi pa zdi, da zdaj otroke veliko bolj ujčkamo kot nekdaj. Če pomislim, kdaj sem že začela hoditi v Turista in se potem ponoči sama vračala domov ... Zdaj hčerko peljem in jo pridem iskat pozno zvečer. Res so časi nekoliko drugačni, je pa dejstvo, da smo bili v času naše mladosti veliko bolj samostojni kot današnje generacije. Sama sem nenehno delala: dve leti sem bila spikerica na Radiu Študent, dve leti sem delala v butiku z oblačili, pa v knjižnici ..., poleg tega smo imeli že v gimnaziji obvezno prakso v Kartonažni tovarni, in se mi zdi, da bi morali to uvesti za gimnazijce tudi zdaj.

Kaj pa koncerti? Ste bili kot mulci kaj plačani za nastope?

To je bil bolj drobiž, sem si pa s tem lahko sama kupila tisto, kar sem si želela. Ko smo imeli prvi koncert v Beogradu, sem si kupila živo rdeče nizke gumijaste dežne škornje. To mi je res ostalo v spominu iz leta '83, saj takrat ni bilo butikov, modnih multinacionalk ... Je bil pa Beograd, kar zadeva modo, vedno korak naprej v primerjavi z Ljubljano.

Tudi vam številni priznavajo smisel za oblačenje.

Rada se lepo oblačim in zdaj imamo na voljo res številne trgovine, kjer človek dobi, kar želi. Seveda je pomembno tudi, da se na odru dobro počutiš v tem, kar imaš na sebi, da te ne veže, tišči ... V preteklosti mi je pri stylingu pogosto pomagal Sašo Radovič, čigar znanje in občutek za modo res cenim. Zadnje čase pa sem največ v kavbojkah, ne spomnim se niti, kdaj sem nazadnje obula čevlje z visoko peto ... Veliko bolj udobni so športni copati, in če so zlati ali z bleščicami, jih imaš lahko skoraj za kamorkoli (smeh).

Vsekakor ste javna osebnost in zato verjetno malo pazite, kakšni se pojav­ljate v javnosti.

Ah, ne, pri nas zvezdništva v pravem pomenu besede ni. Rada sem urejena, grem pa brez težav ven tudi nenaličena.

No, na roki imate dokaj svež okras – tetovažo v obliki latinskega izreka, da vse, kar imate, nosite s sabo. Kakšna zgodba je za tem?

Izdelati sem si jo dala za svojih petdeset let. Aleš je bil sicer proti, to mu ni všeč, jaz pa sem jo podarila sebi, ker dejansko verjamem, da pri teh letih vse, kar je pomembnega in kar znam, nosim tukaj (pokaže na srce) in tukaj (pokaže na glavo).

Menda si te, po vašem prelomne oblet­nice pred tremi leti niti niste želeli praznovati, pa je potem Aleš zagnal kolesje ...

Res je, ni in ni dal miru in na koncu sem izdala celo album svojih največjih uspešnic v samostojni glasbeni karieri, za moj rojstni dan pa smo imeli velik žur, na katerem se je igralo, pelo, se s kolegi spominjalo naših skupnih poti ... Je pa Aleš res aktiven, umrl bi brez odra, od tam ga je treba dobesedno pomesti! Ko že vsi pospravljajo, je on še vedno za klaviaturami. Pravi, da mu je na žurih dolgčas, če ne igra. In pač igra.

Čez vikende pa pogosto igra »službeno«. Kako jih potem preživljate? Aktivno ali bolj ležerno?

Aleša res pogosto ni, tako da sva z Luno večinoma kar doma ... Gremo sicer na kak izlet, ni pa, da bi prav potovali po svetu, kakor sva, ko sva bila še sama. Tega bi si v življenju še želela in počasi si bova to morebiti lahko tudi privoščila, ker bo Luna kmalu že dovolj stara, da ostane nekaj dni sama doma.

Morebiti čez tri leta, ko bosta praznovala svojo tridesetletnico?

Uf, ni slaba ideja! Sicer je Aleš tisti, ki je bolj za organizacijo in pozornosti ob kak­šnih slovesnih dogodkih. Tudi za mojo 50-letnico me je odpeljal na res lep izlet presenečenja, ima občutek za te stvari ... Ga pa tudi nenehno nekam žene, veliko težje je doma kot jaz. Meni včasih res prija, da se zavalim v kavč in se izgubim v knjigi – Aleš me nenehno zbada, da bi morala delati v knjiž­nici, ker tako rada berem, in včasih se skrijem celo v stranišče, da imam malo miru za branje, medtem ko on, zlasti med vikendi, nenehno navija, da bi kam šli, da bi se dogajalo ...

Kakor ste omenili prej, se sicer tudi pri vas doma pogosto dogaja, ko povabite svoje prijateljice.

Ja, res je, in ponavadi sem jaz glavna pobudnica, tako da se res največkrat dobimo kar pri nas. Dogodke si dobesedno izmišljujem: pred novim letom se je treba posloviti od starega, po novem letu imamo običajno muskontarski žur, ki ga v svojem studiu organizira Aleš in zna biti kar glasno ..., marca praznujemo moj rojstni dan. Zdaj sem se spomnila na Evrosong, kar je odličen izgovor za druženje, je pa res, da bomo verjetno bolj malo gledale, pa zato toliko več čvekale (smeh).