Trump in fajn ljudje

Američani, se pravi prebivalci tretje najštevilčnejše države na svetu, Združenih držav Amerike, so fajn ljudje. Tega ne mislim zato, ker imam tam kup sorodnikov, s katerimi se vidimo vsakih nekaj let in zato nimamo razlogov, da se ne bi razumeli fajn. Mnenje temelji bolj na tem, da v času, ki sem ga do zdaj preživel na drugi strani Atlantika, nisem imel nobene res neprijetne izkušnje.

Med čisto nepomembne neprijetne izkušnje spada srečanje s policistom, ki je, čeprav ni imel radarja, ocenil, da sem vozil prehitro. Vendar me je po zabodenem pogledu na mednarodno vozniško dovoljenje – izdano v slovenščini in francoščini – in dvakrat ponovljenem vprašanju, od kod sem – za Slovenijo najbrž ni še nikoli slišal, povsem jasno pa je bilo, da nima pojma, kje je –, pustil naprej samo z opozorilom.

Med nepomembne neprijetnosti morda sodijo tudi neprestano nadlegovanje s kazanjem osebnih dokumentov ob nakupu alkohola in cigaret ali občasno ob vstopu v nekatere lokale, kjer točijo (tudi) alkoholne pijače. Čeprav je popolnoma jasno, da si že dosegel tamkajšnjo mejo za nakup alkohola in tobačnih izdelkov.

Zato pa je prebivalec Evrope, kjer naj bi bili medčloveški odnosi bolj pristni, večkrat presenečen nad pripravljenostjo pomagati. Nikjer v Evropi nisem nikoli doživel, da bi, ko bi se poskušal z zemljevidom znajti v kakšnem mestu, k meni sama od sebe pristopila prijazna starejša ženska in mi ponudila pomoč, kakor se mi je zgodilo v blodnjaku manhattanskih ulic. In ne, ni mi hotela suniti denarnice in potem me ni žicala za nekaj dolarjev.

Ali še bolj nenavadno, da bi ob avtomobilu, ob katerem bi se, prav tako z zemljevidom v roki, poskušal znajti kje na neznanem območju, ustavil mladenič in vprašal, ali potrebujem pomoč. Kakor se mi je zgodilo na neskončnih prostranstvih srednjega zahoda. Fant ni hotel nič, a se je sopotnica, verjetno pod vtisom številnih filmov, v katerih prav po teh prostranstvih razni manijaki lovijo svoje žrtve, zaklenila v vozilo.

Zato mi je nenavadno, da so si Američani za predsednika pred dobrimi tremi leti izvolili tipa, kakršen je Donald Trump. Pri tem je sicer treba biti previden, saj je Trump dobil skoraj tri milijone oziroma dobra dva odstotka manj glasov kot protikandidatka Hillary Clinton. Zmagal je zaradi že zdavnaj zastarelega elektorskega volilnega sistema, ki so ga ob zori ameriške demokracije konec 18. stoletja ustanovni očetje ZDA uvedli prav zato – kako ironično –, da na oblast ne bi kdaj prišel takšen človek, kot je Trump. O katerem marsikdo, tudi iz primerne stroke, povsem odkrito in javno sodi, da nima trdne povezave s stvarnostjo oziroma da je, po domače, nor.



Zaradi vsega, kar je v letih po izvolitvi počel Trump, se je zdelo, da bo imel njegov demokratski protikandidat na volitvah 2020, kdorkoli že bo, lahko delo. Vendar se je pokazalo, da še zdaleč ne bo tako. Ne samo zato, ker ima aktualni predsednik že v startu lepo prednost – zadnji aktualni predsednik, ki je izgubil volitve, je bil zdaj že kar davnega leta 1992 starejši George Bush –, ampak predvsem zato, ker ima na notranjem področju res kaj pokazati. Na prvem mestu dokaj ugodne gospodarske razmere. In predsedniške volitve v ZDA se praviloma dobivajo na notranjem področju.

Kdo med demokrati ima dejansko največ možnosti, se bo najbrž pokazalo v torek, ko bodo svojega favorita za nominacijo izbrali v 14 zveznih državah in na Ameriški Samoi. V enem dnevu bodo razdelili več kot tretjino podpore za nacionalno konvencijo sredi julija, na kateri bodo demokrati dokončno potrdili svojega kandidata.

Vsekakor bodo letošnje volitve zelo zanimive. Nasproti na dan volitev 74-letnemu Trumpu – njegova nominacija za republikanskega kandidata je samo stvar tehnikalij –, najstarejšemu prvič izvoljenemu predsedniku ZDA v zgodovini, bo, če se ne bi zgodilo kakšno res veliko presenečenje v podobi 38-letnega Peta Buttigiega, na demokratski strani verjetno stal še starejši protikandidat. Razen Buttigiega bosta namreč Joe Biden in Michael Bloomberg na volilni novembrski dan stara 78 let, kandidat, ki mu trenutno kaže najbolje, Bernie Sanders, pa 79 let. Med najbolj izpostavljenimi demokrati je le Elizabeth Warren – na volilni dan bo stara 71 let – malo mlajša od Trumpa.

Vsi so torej v letih, ko je ogromna večina njihovih vrstnikov že davno v pokoju. Ko so v prvi polovici 80. let 20. stoletja v manj kot dveh letih in pol umrli trije sovjetski voditelji, pa so se po svetu, posebno Američani, hahljali, kakšne relikte so na čelo partije in s tem države postavljali v Sovjetski zvezi.