Pojav bolečin v križu in kolenih po intenzivni vadbi

Pišem vam zaradi bolečin v križu in kolenih, ki se mi pojavljajo v zadnjem obdobju. Zanimivo je, da se mi stopnjujejo po vodeni vadbi, ki jo izvajam vsaj trikrat na teden. Vadba je visoke intenzivnosti, vendar je skupina ves čas pod nadzorom vaditelja, ki nas usmerja, popravlja. Kaj mi svetujete? Vadba je namreč moj ventil za sprostitev napetosti in rad bi bil fit tudi v prihodnje. Hvala. Peter



Na podlagi izkušenj, ki sem jih pridobil pri različnih reprezentancah, klubih, pri delu v bolnišnici, ambulanti, pri vodenju vadb različnih skupin in posameznikov ter lastni športni aktivnosti, vam bom predstavil svoje mnenje o različnih vadbah. Sam se ukvarjam s celo vrsto športov, ker mi je zanimivo spremljati prilagoditve telesa temu, kar počnem.

Vsaka športna disciplina na drugačen način obremeni in s tem tudi krepi telo. Ker sem bil več let fizioterapevt pri odbojkarjih, so mi principi nastanka poškodb v tem športu precej znani. Pogosto obravnavam odbojkarje in njihove težave z ramenskim obročem. Pri rekreativcih (brez primerno usposobljenega trenerja) je najpogostejši vzrok za nastanek poškodb nepravilna izvedba udarca žoge. Nekateri rekreativci igrajo odbojko vsak dan in tako se nabere ogrom­no napačnih udarcev, ki pripeljejo do preobremenitvene poškodbe rame.

Tako poškodbo je treba rehabilitirati, hkrati pa popraviti tehniko udarca, drugače se bo težava ponovila in stopnjevala. Ker bi zahtevalo veliko truda, marsikdo tega ne naredi. V takih primerih priporočam, da naj se začne ukvarjati s še kakšnim drugim športom in bo tako telo krepil z različnimi gibi.

Sam sem imel zelo pozitivno izkušnjo, ko sem odbojko kombiniral z veslanjem in plezanjem. Veslanje po morju, Zbiljskem jezeru, Savi je odlično za krepitev trupa in zgornjih udov, plezanje pa krepi celotno telo. Zakaj bi se na dopustu na morju utrujal samo z odbojkarsko žogo, ko pa lahko naredim kak plavalni trening. V zadnjem obdob­ju spoznavam pozitivne učinke hoje v hrib s palicami.



Pri tem se zabavam z majhnimi korekcijami v postavitvi določenega dela telesa, kar še bolj stimulira določene mišične skupine. Nad učinki sem prav prijetno presenečen, saj se bolje počutim, bolje spim, krepim mišice, več sem na svežem zraku. Všeč mi je tudi tek na smučeh. Poleg naštetih in še nekaterih drugih športnih disciplin pa redno izvajam usmerjene vaje za krepitev in izboljšanje koordinacije celega telesa. Vesel sem, da imam znan­je in to lahko počnem v gozdu, na otroškem igrišču, pred hišo in nisem vezan na zaprte prostore.

To znanje predajam tudi svojim pacientom in športnikom, ki so navdušeni nad tem, da lahko sami in kjerkoli naredijo učinkovit in varen trening. Enako kot zagrizenemu rekrea­tivnemu odbojkarju bi svetoval kolesarki, teniškemu igralcu, dekletu v plesni skupini, mladeniču, ki vsakodnevno hodi v fines, in tudi vam.

Skupinska vadba ima svoje prednosti in slabosti. V skupini se hitro lahko spregleda, da nečesa ne izvajate prav, vsaka vaja tudi ni primerna za vsakogar, mogoče dvigujete pretežka bremena. Hitro izvajanje vaj zlahka privede do napačnih gibov in visoko intenzivne vadbe pogosto temeljijo ravno na hitrem izvajanju. Ta hitrost je prisotna tako v službi, družini, pri obrokih … Vsem in povsod se mudi in zato si marsikdo izbere tudi tako vadbo. Mogoče bi se telesu prilegla umiritev, sprostitev.

Svoje paciente ob vajah učim kontrolirati telo, se ga zavedati in to prenesti v vsakodnevne družinske, službene in športne aktivnosti. Prednost dajem učenju, ponavljanje naučenega je za domačo nalogo. Večkrat ko ponoviš, prej se naučiš in hitreje poteka učenje.

Raje imam vadbo brez pripomočkov, pri kateri uporabiš drevo, klopco v svoji bližini. Sem zagovornik vadbe na prostem. Narava, svež zrak jo nadgradita. Smo v obdobju najrazličnejših virusov in najlažje se jih obvarujemo, če gremo na zrak. Prostora je tam za vse dovolj.