Novi sultan nove republike

Na priložnostni oder pred veličastno predsedniško palačo Cumhurbaşkanlığı Külliyesi v turškem glavnem mestu Ankari je stopil brkat mož v zrelih letih. Oznanil je, da je bil ta ponedeljek najpomembnejši dan v zgodovini Turčije. Dan, ko je prisegel on, novi predsednik Turčije. Dan, ko se je tudi uradno začela doba druge turške republike, ukrojene posebej zanj, za Recepa Tayyipa Erdoğana.



Odstavitev s položaja župana Istanbula v poznih 90. letih prejšnjega stoletja in prepoved političnega delovanja ter štirimesečna zaporna kazen Erdoğanu nista preprečili vzpona na oblast leta 2003. Na oblasti je še vedno, najprej kot dolgoletni premier in zdaj kot predsednik. Odnesli ga niso niti množični protesti proti njegovi vedno bolj avtoritarni in na islam naslanjajoči se oblasti leta 2013 niti poskus vojaškega puča leta 2016. Še več, svoj oblastni primež je ves čas krepil in ga ta teden, s preoblikovanjem Turčije iz parlamentarne v predsedniško republiko, dokončno stisnil.

 

Na oblast

Leta 1954 v Istanbula rojeni Erdoğan je bil politično dejaven že v študentskih letih, vendar je prvo vidno vlogo dobil šele 1994, ko je postal župan svojega rojstnega kraja in največjega turškega mesta. S položaja ga je odneslo javno recitiranje pesmi, v kateri je v takrat še strogo sekularni Turčiji preveč odkrito namigoval, da bi morala imeti (islamska) vera večjo vlogo v politiki. Zaradi tega je dobil še štiri mesece zapora in prepoved političnega delovanja.

Kljub temu je leta 2001 ustanovil konservativno, mehko islamistično Stranko za pravičnost in razvoj (Adalet ve Kalkınma Partis – AKP). Ko je ta na parlamentarnih volitvah naslednje leto zmagala, je med drugim odpravila prepoved političnega delovanja za Erdoğana in leta 2003 je postal premier, kar je bil po takratni ustavi dejansko najmočnejši položaj v državi.



Njegova vladavina je mešanica vedno hujšega konservativizma in vedno bolj odkritega islamizma, vendar je s svojimi neoliberalnimi gospodarskimi ukrepi Turčijo razmeroma hitro gospodarsko zagnal. Velika država med Evropo in Azijo je postala politično pomemben akter, tudi zaradi močne vojske, druge največje v vojaški zvezi Nato.

A je njegovo odmikanje od demokracije vodilo tudi k zastoju približevanja Turčije Evropski uniji. Še posebno po letu 2014, ko je postal predsednik države in je kljub ceremonialnim ustavnim pooblastilom začel v svojih rokah kopičiti oblast, obnovil pa je tudi vojno proti Kurdom na jugovzhodu države. Leta 2016 je vojska proti njemu poskusila izvesti puč, vendar je ta zaradi amaterske izvedbe propadel. Erdoğan ga je izkoristil za še vedno trajajoče čistke v medijih in predvsem javnem sektorju, tudi v državni upravi, vojski, šolstvu in policiji.

Vse skupaj je kulminiralo lani spomladi z referendumom o ustavnih spremembah. Na njem so volivci za las, za dober odstotek in pol čez polovico volilnih upravičencev – ob zelo visoki, več kot 85-odstotni udeležbi –, podprli Erdoğanove predloge, predvsem spremembo iz parlamentarnega v predsedniški politični sistem.

 

Sultanova pooblastila

Nova predsednikova pooblastila so tako široka, da se nekdanje pridušanje Erdoğanovih nasprotnikov, da hoče postati novi sultan, sploh ne zdijo več zelo hudo pretiravanje. Turčija od tega tedna, ko so spremembe začele veljati, nima več premiera, predsednik imenuje in odstavlja podpredsednike vlade, ministre in visoke državne uradnike.

Že lani so odpravili določilo, da predsednik ne sme biti član stranke, in Erdoğan je kmalu spet postal predsednik AKP; ker ima ta v enodomnem turškem parlamentu 290 od 600 poslancev, skupaj z zavezniki pa udobno večino 40 glasov, je v predsednikovih rokah tako rekoč popolna oblast. Predsednik države lahko tudi izdaja odloke na izvršni ravni, za katere ne potrebuje potrditve v parlamentu. Na neki način je torej dobil tudi zakonodajna pooblastila, čeprav lahko prave zakone sprejema samo parlament.

Predsedniški mandat traja pet let in ga je mogoče opravljati dvakrat zapored. Vendar niti to določilo, ki bi ga bilo mogoče obiti po putinovsko, s slamnatim predsednikom za en mandat, ni bilo dovolj. Če bi parlament – ob soglasju predsednika – namreč razpisal predsedniške volitve med drugim mandatom, bi lahko aktualni predsednik znova kandidiral. Kljub omejitvi na dva zaporedna mandata si lahko torej Erdoğan čas neprekinjenega vodenja države brez ustavnih težav raztegne na 15 let.

 

Sultanovi možje

Da je Erdoğan svoja nova pooblastila vzel zelo resno, je dokazal takoj. Samo nekaj ur po predsedniški prisegi je za finančnega ministra imenoval moža svoje hčerke Berata Albayraka, do zdaj poslanca AKP v parlamentu. Albayrakovo imenovanje ni sporno samo zaradi sorodstvenih povezav s predsednikom. Albayrak, 40-letni nekdanji poslovnež, je bil domnevno vpleten v nezakonito trgovino, s katero je Islamska država nafto z zasedenih območij Iraka prodajala na Zahod ter tako financirala svoje delovanje in teroristične napade po svetu.



Albayrak ni edini član Erdoğanove družine, nad katerim visi sum sodelovanja v sumljivih poslih. Njegova sinova Bilal in Burak Erdoğan naj bi bila vpletena v velik korupcijski škandal leta 2013. Šlo je za kupovanje več milijard evrov vredne nafte in zemeljskega plina iz Irana za zlato, s čimer se je Iran izogibal ameriškim sankcijam. Zaradi podkupovanja, prevar, pranja denarja in tihotapljenja so obtožili 14 ljudi, povezanih z AKP, vendar predsednikovih sinov ni bilo med njimi.

Proti mlajšemu Bilalu sicer od leta 2016 v Bologni v Italiji, ko je tam študiral, poteka tudi preiskava o sumu pranja denarja. Najstarejši od Erdoğanovih štirih otrok Burak pa je menda leta 1998 sredi belega dne in brez vozniškega izpita v Istanbulu do smrti povozil pevko turške klasične glasbe Sevimo Tanürek ter pobegnil. Čeprav so ga najprej spoznali za krivega, so ga na drugi stopnji, najbrž zaradi posredovanja očeta, takrat istanbulskega župana, oprostili.

 

Sultanova palača

Mož, kot je Recep Tayyip Erdoğan, seveda ne more prebivati v navadni hiši. Niti v navadni predsedniški palači ne. Zato si je dal v Ankari postaviti veličastno palačo Cumhurbaşkanlığı Külliyesi, v kateri živi in je sedež njegove administracije. Prostori kompleksa naj bi merili skoraj 300.000 kvadratnih metrov, kar je skoraj 30 hektarov. Gre za površino, štirikrat večjo od znamenitega dvora francoskega kralja Ludvika XIV. v Versaillesu. Sedež predsednika Združenih držav Amerike Belo hišo pa bi lahko z njenimi 5100 kvadratnimi metri postavili v kak odmaknjen kot Erdoğanovega dvora.



Koliko je stala gradnja palače, ob kateri bi od zavisti pobralo tudi otomanske sultane in ki ima več kot 1000 sob ter več zaklonišč, v katerih bi lahko predsednik in njegovi preživeli jedrski, biološki ali kemični napad, sploh ni znano. Začetne ocene so se gibale okrog 500 milijonov evrov, vendar so za Erdoğanov blagor menda pognali vsaj dvakrat več. Palačo so opremili s 63 dvigali, uvoženimi okni, italijanskim marmorjem in Orientu ljubo obilico preprog ter pozlate. Samo račun za ogrevanje kompleksa naj bi znašal 363 minimalnih turških plač na mesec. Erdoğan sicer ni skromen, je pa pobožen mož, zato si je v domovanju omislil tudi džamijo.



In kakor da v nebo leteči stroški ne bi bili dovolj, je vse skupaj črna gradnja. Turško vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bila gradnja Cumhurbaşkanlığı Külliyesi nezakonita. Kaj pravi na to Erdoğan? Da so seveda vse kritike neutemeljene in da palača veča ugled Turčije v svetu.