Naš Alcatraz

Že nekaj dni se mi po glavi rola pesem, ki jo Hamo in Rudi Bučar vsak v svoji prepoznavni interpretaciji skupaj zapojeta tako, da je za trenutek mogoče pozabiti na vse. Preprosto, le ob spremljavi dveh kitar, se začne: »Veš, prjatu, dolgo nisva pila, / dolgo, dolgo, dolgo nisva se dobila. / Grejo leta, žene so dekleta, / čas je, da spet stečeva s planeta, / ker, prjatu, dolgo nisva pila / in bojim se, da se bova pozabila.«

Čeprav je nastala pred tremi leti, še kako lepo paše prav v ta čas, skozi katerega se prebijamo dan za dnem. Bučar, ki ga gostimo v tej številki, pravi, da je skladba v zadnjih mesecih dobila pomembno vlogo, »morda celo drugačno konotacijo«. Kdor bo hotel, bo seveda v teh verzih slišal zgolj povabilo k popivanju, a glasbenik trdi drugače: »V tej pesmi ne gre za alkohol, gre za druženje, smo socialna bitja in pogrešamo se … V tem času to še bolj čutimo.«

Res je, virus je poskrbel, da so mnoge stvari iz naših življenj dobile drugačno konotacijo. Drugačno vrednost, drugačen pomen. Najbolj vsakdanje stvari in dejanja se zdaj zdijo zapletena in težko dostopna, pogosto so tudi v resnici nedosegljiva … Stisk roke ob prvem srečanju, objem potem, ko smo se končno spet dobili, povabilo na kavo v najljubši lokal, vožnja na izlet v prijateljski družbi, večer v kinu ali magija gledališča, kozarec vina v lokalu blizu reke, ogled nogometne tekme v živo in z bučnim navijanjem, ponedeljkov tarok ob standardnem omizju, sredin obisk babice v domu za starostnike, otroci, ki se pulijo za isto igračo, čar potovanja, gospe v jeseni življenja, ki stikata glavi na avtobusni postaji …

V teh časih večkrat pomislim na Alcatraz … Na otok, le dva kilometra oddaljen od San Francisca, so do leta 1963 zapirali najhujše kriminalce in razvpite mafijce, najslavnejši je bil Al Capone, in temu primeren je bil zaporniški režim. Alcatraz je slovel kot zapor, iz katerega ni mogoče pobegniti, in čeprav se je trojici uspelo prebiti iz zaporniškega območja, še danes ni znano, ali so se rešili na bližnje kopno ali so izginili v nevarnih tokovih. A zaporniki so v svojih pričevanjih razkrili, da ni bil zaporniški režim tisto, kar je bilo zanje najtežje. Ne, najhuje je bilo živeti s pogledom na San Francisco. Ubijalo jih je védenje, da je svoboda, ki so jo še pred kratkim uživali tudi sami, skoraj na dosegu roke. Še posebno depresivno je bilo na silvestrovo, ko je osamljenost okrepil veter, ki je s kopnega prinašal zvok novoletnih zabav.

Zdaj tudi mi poznamo več resničnosti in v tej je treba vzdržati, da se bomo čez čas lahko vrnili vsaj v približek tiste, ki smo jo poznali. Še večji prepad med različnimi podobami tega sveta pa verjet­no doživljajo tisti, ki grozeči virus spremljajo vsak dan čisto od blizu. Priznam, ne predstavljam si, kako je medicinskemu osebju, ki v skafandrih preživlja 12-urne šihte na intenzivnih oddelkih in že tehta, kako naj svoje znanje in moči pravično razdeli med preštevilne bolnike.



Kako je vsem tistim, ki so že mesece na robu moči in iz tedna v teden dokazujejo, kakšne rezerve lahko v sebi potegnejo ljudje, ki jim je mar. In ko se izmotajo iz vseh varovalnih oblačil, snemajo maske, odložijo rokavice ter zapustijo strogo zaprte prostore, stopijo na ulico, med ljudi. Tudi med tiste, ki še vedno verjamejo, da vsi alarmi zvonijo po nepotrebnem. Le kdo, prvi ali drugi, torej živi v znanstveni fantastiki?